Za lovce ostaja meja neprožna

Meja, ki še vedno močno zaznamuje lovstvo, in podnebne spremembe, ki spreminjajo tudi živalski svet in zahtevajo nove odgovore, sta med osrednjimi izzivi Društva slovenskih lovcev Doberdob. Na nedeljskem praznovanju 50-letnice delovanja v večnamenskem središču v Jamljah ju je izpostavil predsednik Matjaž Rustja in pozval k tesnejšemu čezmejnemu sodelovanju ter vključevanju lovcev v odločanje o prihodnosti okolja.

»Ni res, da meje ni več,« je v slavnostnem nagovoru opozoril Rustja. Kot je poudaril, danes na področju lovstva dejansko še ni čezmejnih upravljavskih načrtov, ustreznega dialoga med ustanovami in iskanja skupnih rešitev. Društvo, ki združuje slovensko govoreče lovce na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, lahko pri tem prevzame vlogo mostu: njegovi člani namreč dobro poznajo lovsko stvarnost na obeh straneh meje.

V zadnjih dveh desetletjih se je po predsednikovih besedah korenito spremenila tudi podnebna in živalska podoba domačega prostora. Srnjad izginja, jelenjad je vse bolj prisotna, divji prašiči so ušli izpod nadzora, pridružil se jim je zelo prilagodljivi šakal. Lovci, ki vse leto zahajajo v naravo in spremljajo te spremembe, morajo svoje znanje ponuditi pri iskanju ravnovesja. »Doseči moramo, da nas javne ustanove, ki so edine pristojne za sprejemanje odločitev, povabijo k mizi,« je poudaril.

Slovesnost je bila obenem priložnost za pogled na pot, ki se je začela 8. julija 1976, ko je trinajst ustanovnih članov stopilo pred notarja. Želeli so povezati slovenske lovce v Italiji, lovsko dejavnost preplesti z ohranjanjem narodne pripadnosti in utrditi vezi z matično zvezo v Ljubljani. Ker po italijanskem pravu niso mogli ustanoviti svoje lovske družine, so se povezali v društvo. Postopoma so si izborili mesto v italijanskih lovskih organizacijah, hkrati pa spletali vezi z Lovsko zvezo Slovenije, Zvezo lovskih družin Gorica, Klubom prijateljev lova iz Celovca in lovskimi družinami po Sloveniji.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.