Za reševanje težav, s katerimi se soočajo čezmejni delavci, bi potrebovali permanentno italijansko-slovensko omizje, ki bi sproti premoščalo nastajajoče ovire. V zgled bi lahko bili dogovori, ki jih Italija že ima, denimo, s Francijo in Švico. Zaradi neusklajene zakonodaje imajo namreč čezmejni delavci otežene delovne pogoje, predvsem z vidika davkov. Krajevne in deželne oblasti so v zadnjih letih postale bolj občutljive do problemov čezmejnih delavcev, nekatere stvari pa lahko spremenijo samo vlade. Tako je med drugim včeraj povedala Katja Terpin, direktorica zavoda Inas v Novi Gorici, na posvetu o čezmejnem delu, ki ga je organiziral deželni svet Unipol in na katerem so sodelovali goriški župan Rodolfo Ziberna, predsednik deželnega sveta Unipol Franco Colautti, profesor na univerzi Luiss Luciano Monti, že omenjena Katja Terpin in Roberto Treu za medregijski sindikalni svet FJK-Slovenija.Izhodišče posveta, ki je potekal v goriški dvorani Dore Bassi, je bil cilj št. 8 Agende 2030, ki predvideva dostojanstveno delo in gospodarski razvoj. Čezmejno delo je lahko izredna priložnost, vendar potrebuje ustrezne razmere, da ne postane diskriminatorno do te kategorije delavcev. Colautti je uvodoma podal okvir, znotraj katerega se umešča čezmejno delo. Na italijansko-slovenski meji je približno 10.000 čezmejnih delavcev, katerim je treba dodati nedvomno še številne, ki nimajo redne pogodbe. V primerjavi s preteklostjo, ko je šlo v glavnem za slovenske državljane, ki so prihajali v Italijo in so opravljali skromnejša dela, se je slika danes nekoliko spremenila; tudi italijanski državljani, pogosto kvalificirani delavci, iščejo službene priložnosti v Sloveniji. Goriški župan Rodolfo Ziberna je o praktičnih problemih v čezmejnem okolju poudaril, da sta z novogoriškim županom Klemnom Miklavičem med lockdownom s težavo dala dopovedati državnima vladama, katere posledice so imeli ukrepi, ki so lahko drugje bili smiselni.