Novo, ki je staro (Aleksander Koren)

Še nikoli se ni v povojni Nemčiji zgodilo, da bi desno od krščanskodemokratske stranke sedanje kanclerke Angele Merkel nastala močna stranka. Po nedeljskih lokalnih volitvah je to zdaj nacionalistična Alternativa za Nemčijo, ki se po besedah njene liderke Frauke Petry v intervjuju za tednik Espresso sklicuje (bolj ali manj dvoumno) na nekdanje vrednote, od katerih - kot je povedala - lahko črpamo najboljše in pri tem ni točno jasno, kaj ima v mislih, gotovo pa niso to vrednote povojne liberalno ali katoliško usmerjene Nemčije. Podobnosti z Nacionalno fronto Marie Le Pen so več kot očitne. Poenostavljeno, lahko rečemo, da tudi v Zahodni Evropi potomci poražencev druge svetovne vojne ne le da dvigujejo glave, temveč vse bolj pridobivajo na teži tudi med volivci. Strah pred negotovo prihodnostjo, ki sta jo povečala gospodarska kriza in vprašanje množičnih migracij, je v delu javnosti (k sreči še manjšinskem) izpodrinil strah pred demoni 20. stoletja, ki so v Evropi dvakrat povzročili uničujočo svetovno vojno, na podlagi zadnje pa »povzročili« idejo o združeni Evropi, ki je zdaj - tudi po svoji krivdi - pod udarom. Desničarska gibanja so v resnici »stara«, a se predstavljajo kot proti sistemska, zato se zdijo vabljivo »nova«.
Gesla, da je mogoče obdržati stabilno celino tudi brez tesnejšega povezovanja med državami, brez evra in samo na podlagi ohlapnih ekonomskih dogovorov, so skregana z zgodovinskimi izkušnjami, izzivi globalne tekmovalnosti in geopolitično realnostjo. Nepovezana celina, ki je tako in tako vojaško šibka in energetsko odvisna od svojih močnih (Rusija) ali nemirnih sosedov (Bližnji vzhod, Afrika), bi se lahko ob morebitnem »brexitu« in ob že nekaj let trajajočem postopnem umikanju ZDA v izolacionizem, ki ga Obamova uprava le še stopnjuje (kot ugotavlja politolog Angelo Panebianco), hitro znašla v položaju, v katerem je bila pred drugo svetovno vojno.
Dvakrat se je pobrala, tretjič se ne bi, ker ni več center sveta.