Nenormalna normalnost (Aljoša Fonda)

Da se je Trst spremenil, ni samo puhla modna fraza. Lepe primere o tem, kakšni so bili in kakšni so danes odnosi med tukajšnjimi Slovenci in Italijani, najdemo v šolah.
Dobro se spominjam, kakšni so bili odnosi med slovenskimi in italijanskimi vrstniki, ki smo se drug ob drugem, v istih šolskih stavbah, šolali na Opčinah. Odnosov enostavno ni bilo in nihče jih ni spodbujal. Ne spomnim se, da bi se otroci med seboj pogovarjali, kaj šele družili; kvečjemu smo se od daleč gledali z nezaupanjem. Odmori so bili načrtno časovno razporejeni tako, da se na hodnikih ali dvorišču nismo srečevali. Še najbolj očitno je bilo ločevanje na nižjih srednjih šolah Srečka Kosovela in Muzio De Tommasini, ki domujeta v isti stavbi. Tam so »slovenski« in »italijanski« hodnik ločevala zaprta steklena vrata, ob katerih so omare čim bolj zastirale pogled. Steklen zid, ki je ločeval. Mi smo to šolo obiskovali v začetku 90. let, omenjeno pregrado pa so odstranili šele lani, v letu 2015, ko so se nekateri tudi javno – s pismi v našem dnevniku – tega veselili.
Ne morem mimo ugotovitve, da v osmih letih šolanja (enajstih če prištejem otroški vrtec) na Opčinah nisem spoznal nobenega italijanskega vrstnika, čeprav smo vseskozi zahajali v isto šolsko poslopje. To velja za veliko večino mojih tedanjih sošolk in sošolcev. Takrat se nam je zdelo to normalno, šele danes pa se zavedam, da je bilo tako ločevanje absurdno.
Danes z zanimanjem gledam na novo generacijo otrok. V svetoivanskem občinskem vrtcu si recimo otroci slovenskega in dveh italijanskih oddelkov pred skupnim kosilom vsi v en glas zaželijo: »Buon appetito! Dober tek! Grazie! Hvala!« Ob vsakem rojstnem dnevu slavljencu zapojejo pesmici Tanti auguri in Vse najboljše, včasih tudi skupaj nastopajo pred starši. Nekateri bodo do tega početja ravnodušni, po mojem mnenju pa gre za majhne drobce vsakdana, ki veliko pomenijo. Vse to bi moralo biti normalno; a v Trstu nič ni samoumevno.
Kakor tudi ni samoumeven projekt, ki se je v maju zaključil s sklepnim dogodkom v Narodnem domu. V okviru projekta Spoznajmo se / Conosciamoci so se slovenski in italijanski dijaki iz Trsta pod vodstvom Slovenskega raziskovalnega inštituta nekaj mesecev družili ter skupaj spoznavali zgodovino svojega mesta ter njegove različne kulturne komponente. Obiskali so razne ustanove in tudi naše uredništvo. Na koncu jih je pisatelj Claudio Magris posvaril, naj skrbno negujejo spomin, a naj ne bodo z njim obsedeni.
Ljudje na splošno veliko lažje kritiziramo kot pa hvalimo. Ne vem zakaj, taki smo. Tokrat si bom privoščil samo pohvalo: bravo Slori, kar tako naprej.