PERSPEKTIVE: Čas je, da pogledamo dlje

»Katja, na bo buojš, bo nimar slaviš,« me je dražil oče in ponavljal misel svoje none, ko sem se kot najstnica preveč pritoževala in so moje misli postajale nejasne in zmedene. Ne skrivam, da me še danes občasno draži s temi besedami. Čeprav se v prvem hipu zdijo nemotivacijske, lahko, ko se misli umirijo, postanejo motivacijske.

Čedalje pogosteje si te besede ponavljam tudi sama, ko se soočam z današnjo realnostjo. Ko opazujem, kaj se dogaja na politični in lokalni ravni, predvsem pa, ko pogovor nanese na nas, mlade. Čedalje pogosteje slišim, da se moramo mladi boriti, protestirati in vztrajati za svojo prihodnost, da nismo aktivni člani družbe, manjšine in skupnosti ter da se družimo v drugih krogih.

Bliža se moje sedemindvajseto leto. Študij sem končala pred tremi leti in ni dolgo tega, ko sem opravila maturo. Pa vendar so, ko se pogovarjam z nekom, ki je maturiral pred kratkim, razlike vidne. Zdi se mi, da njihove misli prehitro tečejo, in pogosto se počutim, kot da je med nami dvajset let razlike. Pomislimo torej na globoko odtujenost med mlado in odraslo generacijo.

Zavedam se sreče svoje generacije, ki je odraščala v času, ko so se nove tehnologije šele razvijale, ko si imel sosede, s katerimi si se igral na vasi, in ko internet in telefoni niso bili namenjeni otrokom. Predvsem pa smo imeli čas za dolgočasenje, za poslušanje drugih in za to, da smo začeli poslušati sami sebe. Prepričana sem, da nove mlade generacije tega nimajo in ne poznajo.

Dojemanje in življenje posameznika se iz generacije v generacijo spreminjata. Ne govorim o letih, ki minevajo, ali o fizičnem spreminjanju. Ko poslušam izjave, kot so »Kaj si tako črnogled? Vse življenje imaš še pred seboj,» se čedalje bolj zavedam, da se večina ljudi ne želi sprijazniti s tem, da so časi drugačni in da se spreminjata razumevanje sveta in pogled nanj. To še ne pomeni, da na bolje ali na slabše. Morda nastopi tudi obdobje zmede, nejasnosti in odtujenosti od tega, kar se dogaja v nas in okoli nas. In verjetno je to čas, v katerem trenutno živimo.

Ko mladi vstopimo v odrasli svet, pademo v ritem delovanja, življenja, dela in mišljenja. Ko se znajdeš v obdobju, ki začne vse to postavljati pod vprašaj, pa si pogosto ne vzameš časa za premislek. Prva misel je: »Vedno sem delala tako in tako bom delala še naprej.«

Čedalje bolj sem prepričana, da se mi, manjšinci, ne želimo dovolj spoprijeti s spremembami in s svetom, ki se spreminja. Verjetno prej vplivajo na nas kot na večino. Zdi se mi, da je naša manjšina prepričana, da živi v balončku in da morajo tistega, ki se istoveti z njo, zanimati predvsem jezik, identiteta, kultura in pravice. Prav je, da so te teme v ospredju, vendar ne smemo biti slepi za teme, zahteve in težave, ki jih prinaša čas.

Kolikokrat smo slišali, da je treba vključiti mlade? Nove generacije nismo doživele tega, kar so odrasle, zato se težko poistovetimo z njihovimi pričakovanji. Ni dovolj, da mlademu prepustimo mesto v društvu. Treba mu je stati ob strani, razumeti njegove dvome in kritike, tudi takrat, ko beži od naše realnosti.

Res je, mladi v manjšini smo tihi. Stojimo ob strani in čakamo, da se kaj zgodi, da nam kdo da nalogo. Bojimo se odgovornosti in posledic, ker se nam zdijo prezahtevne. Danes živimo v svetu, kjer je preveč dražljajev, in bojimo se upočasniti. Prepričani smo, da moramo hiteti: če se nekaj ne zgodi takoj, to pustimo in smo že drugje. Če želimo kaj spremeniti, predlagati kaj novega ali sploh razumeti, kaj želimo zase in za bližnjo okolico, si moramo vzeti čas. Ne smemo se prehitro ustrašiti. Po drugi strani se mora manjšina zavedati, da ne živimo v letu 2001 ali pred njim. Svet se spreminja in z njim tudi manjšina. Sistem, ki je deloval pred leti, je morda treba prevetriti? Reševal je težave svojega časa, ni pa rečeno, da bo rešil tudi težave sedanjosti in prihodnosti. Tudi za to je treba biti pogumen: sprejeti čas zavedanja, opazovanja, preizkušanja in učenja novega ter iskati načine, kako novosti prilagoditi našim potrebam in željam.

Dovolimo si spoznati čas, ga podoživeti in ne dovolimo, da nas prehiti. Vsi smo utrujeni, prenasičeni misli, idej, težav in projektov. Skupaj si dovolimo ustaviti se in premisliti, kako manjšino želimo imeti in katere cilje želimo doseči ter kako lahko vsak prispeva v njej. Ni pomembno, koliko, temveč kako.