Prijava
Dark Theme
Nemčija in Balkan sta se stresla. Tudi drugod bi nas moralo zmraziti, ko smo prisluhnili novicam. V Nemčiji so v deželi Saška - Anhalt skrajneži iz stranke, ki se je krstila za AfD, Alternativa za Nemčijo, prvič po drugi vojni zmagali na deželnih volitvah. Podvojili so svoje prejšnje izide. Doslej vladajoči demokristjani so pogoreli skoraj do tal.
Kot da je bilo včeraj, so se mi obudili spomini na dni, ko je v Berlinu padal zid. Snemali smo televizijski dokumentarec o zgodovinskem dogodku, dleto smo si nabavili in kladivo, da smo malo tolkli po zidu, ki je ločeval nemško prestolnico in Evropo, pravzaprav kar ves svet. Potem smo utrujeni od doživljajev sedli pred kavarnico in opazovali mladce, ki so noreli po ulicah. Pripadniki vzhodnonemške komunistične mladine so bili, z mladinskih uniform so si strgali označbe, ki so kazale na pripadnost, praznovali so, primerno okajeni, zelo glasni.
Tiste prelomne dni nas je v Berlinu spremljala zanimiva gospa, univerzitetna profesorica, pomagala nam je poiskati pravšnje sogovornike, tudi prevajala nam je, kadar je bilo potrebno. Ko smo opazovali razvnete mladce, je gospa, ki je še zdaj vplivna v Berlinu, kar malo otopelo pripomnila, da se ponavlja, kar so v mestu že doživeli več kot enkrat. Najprej takrat, ko so se Hitlerjevi mladci prvič pojavili v tridesetih letih, potem še enkrat, ko so na vzhodnem koncu Nemčije na kapah križe zamenjali z zvezdami. Čez nekaj let, je kar malo žalostna pripomnila gospa, bomo priče novih preobrazb, boste videli. Prav tile mladeniči in njihovi otroci se bodo vrnili na sceno s prastarimi znamenji, boste videli. Spet bodo slavili ideje velikega vodje.
To nedeljo so v zvezni deželi Saška - Anhalt prvič zmagali na volitvah. Kot stranka, ki ne skriva pripadnosti, tudi načrtov nič ne skriva za sladkimi besedami. Hočejo biti alternativa Nemčiji, kakor so jo postavili po padcu zidu. Pretežno mladi ljudje vodijo skrajno desnico, na vrh prihajajo povsem legitimno, tako je storil tudi njihov veliki idol Hitler. Nemčija je pretresena, desetletja vladajoči krščanski demokrati so prepolovljeni.
Daleč na jugovzhodu od dežele Saške so se v Beogradu poslavljali od Ratka Mladića, za civilno in miroljubno Evropo strahotnega vojnega zločinca, ki je dal v Bosni, v Srebrenici pobiti osem tisoč fantov in mož. Njegov zločin je bil na las podoben tistemu, ki so ga Nemci med vojno zagrešili v Kragujevcu. Pesnica Desanka Maksimović je v tisočkrat recitirani pesmi govorila o Balkanu, ki je krvav, ker so v Kragujevcu Nemci pobili celo generacijo dijakov. Sedem tisoč jih je obležalo v krvi, je pisala. V Srebrenici so Srbi pobili osem tisoč Bošnjakov.
O Srebrenici, tam so Srbi pobijali Bošnjake, domnevno muslimane, v Srbiji ne recitirajo pesmi. Ko je pred dnevi v zaporu v Haagu umrl krvavi general Ratko Mladić, ki je pokol zaukazal, je Srbija žalovala. Za generalom je žalovala, Evropo pa obsoja, ker je bil Mladić zaprt in je umrl za zapahi.
V ponedeljek so se v Beogradu poslavljali od narodnega junaka, sto tisoči so napolnili ulice, tudi cerkveni vrh je bil zraven. Objokovali so junaka, svojim politikom pa očitali, da so krivi, saj so Mladića predali evropski roki pravice. Dolgo se je skrival, predal se je, ko je vedel, da je hudo bolan.
Srbski sosedi Hrvati so Beogradu hitro očitali, da je zločinsko objokovati umrlega zločinca, pa so v Zagreb hitro poslali odgovor, naj molčijo, saj niso nič drugačni. Tudi tam opevajo zločince iz zadnje balkanske vojne, pa pevca in pesnika Thompsona imajo, ki polni dvorane in stadione z ustaškimi vižami. V Slovenijo ga niso spustili, slovenski oboževalci ustaške folklore so ga šli poslušat k sosedom v Zagreb. Mladića na Slovenskem ne opevajo, vsaj mislim, da ga ne. Vsaj državni vrhovi ne.
Ne bom pa pozabil, kako smo pred leti sedeli v Beogradu Pri konju, na trgu pred gledališčem, kar trlo se je ljudi. Mize so bile polne, po trgu pa so se sprehajali mladi in manj mladi ljudje. Vidiš, če hočeš videti tiste, ki so v Srebrenici streljali Bošnjake, se kar malo ozri okrog sebe, je pripomnil dober prijatelj, Beograjčan, ki se ni zdel zelo ponosen na svoje rojake. Tule okrog se sprehajajo, čisto navadni smrtniki se zdijo, pražnje so oblečeni, resni, uspešni poslovneži, tudi kakšen intelektualec je zraven.
