BOKSARSKA VREČA: Kaj si bomo pripovedovali jutri?

Človeštvo ljubi zgodbe. Študije podpirajo prepričanje, da celo mislimo v zgodbah. Močne naracije spremenijo gledanje na realnost. Kaj si lahko mislimo, ko gledamo posnetke pogreba Ratka Mladića? Čigavo realnost gledamo?

Demokratična družba lahko uspeva le na sprejemanju nekaterih skupnih načel. Do nedelje sem mislil, da je to samoumevno. Osebna zgodba lahko v določenem trenutku motivira človeka, da uresniči svoje sanje in doseže svoje cilje. Družba pa lahko uspeva z določenimi splošno sprejetimi dejstvi.

Prihajajo časi, ko se potreba po narativu znajde v težavah. Zgodba je beg iz realnosti, je metafora, je mit. Ko se realnost začenja rušiti, se skupina ljudi odtuji in zateka v svoje zgodbe, ki vsakodnevno prerastejo mejo fikcije. Pride celo trenutek, ko pozabijo, da je to bila kolektivna metafora. In izmišljeno zgodbo zamenjajo z resničnostjo.

Profesor Christian Stöcker je v kolumni za revijo Der Spiegel zapisal, da »mnogim volivkam in volivcem AfD-ja v Saški - Anhaltu ne gre v prvi vrsti za resničnost, ne za prave grožnje, prikrajšanost ali ponižanja. Gre za konstrukcijo resničnosti.«

Primer »konstrukcije resničnosti« bi lahko razširili tudi na druga področja: kdor veruje v teorije zarote, poudarja Stöcker, ne bo spremenil svojega prepričanja, celo nasprotno. »Raziskave so znova in znova pokazale, da ima lahko poskus prepričevanja takšnih ljudi z dejstvi celo nasproten učinek (...), družbena omrežja pri tem pomagajo in ta učinek še okrepijo.« Članek v Spieglu se zaključi s takšno mislijo: »To je največja nevarnost za demokracijo: brez skupne resničnosti ne more delovati.«

Fikcija, absurd, grozljivke, kriminalke in hollywoodska kultura pripovedovanja so preplavili naša vsakdanja življenja. Veliko smo se naučili iz logike televizijskih programov. Med debato snemamo nekoga, ki izraža svoje mnenje, njegovi sliki pa dodamo še glavo nasprotnika, ki odkimava in se nasmiha. Sploh ni več mogoče, da bi gledalec poslušal, kaj kdo pravi, ali dojel razliko med mnenjem, stališčem in dejstvom. Vidi predstavo, kjer je vse dovoljeno in vse (se vidi) enakovredno. Gledamo procesijo za Mladićev pogreb, čeprav vemo, za kaj je bil obsojen. Res ne vem, v čigavi zgodbi se nahajam.

Lahko brez večjega dvoma trdimo, da smo po covidu doživeli močno krizo realnosti. Problematične, kompleksne teme niso obravnavane, politične debate so inscenirane; vsak že ve, za koga bo volil, debato posluša kot kuliso za zabavo, ne iz pravega zanimanja za mnenje drugega.

Politiki AfD-ja so pogosto opravili z debato in dvomom, ko so vse svoje nasprotnike ožigosali za lažnivce: spomnimo se gesla »Lügenpresse«, ki so ga na shodih znova začeli vpiti proti novinarjem, istega, kot so ga uporabljali nacisti. Samo tako so njihove resničnosti nedotakljive. Taka retorika je ponavadi bolj čustvene narave, ne logične. Argumenti v taki debati nimajo teže. Njihova politika je neprepustna za logiko in zato gluha za drugačna mnenja.

Dvomiti v narativ realnosti je pomembna filozofska in navsezadnje družbena vaja. Osnova tega je debata.

V tako opustošenem narativu, kjer se dnevno spopadamo s slabo politično retoriko, se seveda privadimo na votlost in nepomembnost določenih pojmov. Naša odgovornost je zahtevati vrnitev narativa fantazije v svet fantazije.

Ko je v nedeljo AfD dosegla zgodovinsko zmago v Saški - Anhaltu, smo lahko slišali, kako so ponavljali, da bo v deželi zdaj manj težav z migranti. Čeprav je ravno v tisti deželi najmanj migrantov v primerjavi s celotno Nemčijo! Ampak dejstva niso pomembna. Prijatelj, ki že leta živi v Nemčiji in je nekaj let tudi sodeloval pri Zelenih, je volitve komentiral tako: »Tisti, ki volijo AfD, so ljudje, ki niso zmožni sprejeti odgovornosti za demokracijo, podnebne spremembe itd. Ljudje, ki hočejo slišati, da sami vedno delajo prav in da težave povzročajo drugi. Samo zato jih volijo. Svoboda hlapcev.«

Sprašujem se, ali imamo še ušesa za drugačne narative. Ali smo zmožni zahtevati od naših strank, naj nas ne omamljajo z votlimi, lepimi stavki in - ja - žal tudi z lažmi. Ali bomo pogumno zahtevali tudi take ukrepe, ki niso idealni za nas, ampak nujni za obstoj bodočih generacij. Ali bomo dopustili, da se ljudje zaljubijo v drugo resničnost, ki je pripravljena uničiti vse ostale?