Protokol je zatajil (Sandor Tence)

Državniški obiski in srečanja so odraz časov, v katerih se dogajajo. Oktobra leta 1983 je Furlanijo-Julijsko krajino obiskal tedanji predsednik republike Sandro Pertini, ki mu ni bilo dano, da bi na Tržaškem ali Goriškem poslušal slovensko pesem. Pertini je moral na Piancavallo, da je lahko prisluhnil slovenski in italijanski pesmi v izvedbi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Daleč od Gorice in daleč od Trsta, torej.
V Doberdobu je bilo včeraj čisto drugače. Ne samo, da je italijanski predsednik Sergio Mattarella s kolegom Borutom Pahorjem poslušal slovensko zborovsko pesem, a je tudi pri govorih dal prednost Pahorju, ki je pred spomenikom govoril le v slovenščini. Pokojni Pertini tega ne bi mogel doživeti, ker za takšna dejanja takrat časi še niso dozoreli.
Prireditev v Doberdobu je bila takšna, kot so si jo želeli pobudniki spomenika in domača občinska uprava, po svoje pa je potekala tudi mimo ustaljenega protokola takšnih obiskov in srečanj. Se ne dogaja namreč vsak dan, da predsednik italijanske republike s takšno pozornostjo ter s takšnim poudarkom pozdravi župana gostujoče občine. V tem primeru doberdobskega župana Fabia Vizintina.
V Doberdobu je včeraj protokol v marsičem hvala bogu zatajil. Pahorja in Mattarello je ob prihodu pričakala gruča otrok s slovenskimi, evropskimi in italijanskimi zastavicami, ki je državnika bučno pozdravila tudi ob odhodu. Predsednika sta morala čez neke vrste špalir, ki so ga sestavljali otroci, njihovi učitelji in starši ter številni Doberdobke in Doberdobci. Pahor in Mattarella sta stisnila več sto rok in tudi selfijev seveda ni manjkalo. Vemo, da se Pahor dobro znajde med ljudmi, presenečenje je bil dobro razpoloženi in nasmejani Mattarella.
Tako je bilo včeraj v Doberdobu. Veliko simbolno dejanje dveh predsednikov in velika toplina, ki ju je obdajala. V časih, v katerih živimo, je tudi to zelo pomembno.