Kje je politika? (Sandor Tence)

Ustavni sodniki so torej po pričakovanjih spremenili ogrodje volilnega zakona za poslansko zbornico. To ni prvič v zgodovini italijanske republike, upamo pa, da je zadnjič. To se pravi, da bo parlament v bodoče odobril takšna volilna pravila, ki bodo kar se da skladna z ustavnimi načeli. T.i. italicum očitno ni bil in so ga zaradi tega ustavni sodniki »popravili«. Sodniki so naredili svoje, ne morejo pa in tudi ne smejo nadomestiti zakonodajalca, torej politike. Ko se to, in če se to dogaja, pomeni, da je naša demokracija bolna. Res je, da je politika v krizi, a upamo še ne v takšni meri, da bi zakone oblikovali sodniki, četudi ustavni.
Razsodbo ustavnega sodišča si vsakdo razlaga po svoje, kot se v Italiji pogostoma dogaja. Pristaši predčasnih volitev že razglašajo, da so volitve za vogalom, tisti, ki nočejo takojšnjih volitev pa ocenjujejo, da je zanje še čas. Pri tem se sklicujejo na predsednika vlade Paola Gentilonija, ki ponavlja, da bo vlada ostala dokler bo imela parlamentarno zaupnico.
Bolj konsistentne so besede predsednika republike Sergia Mattarelle, ki poziva, če že ne k poenotenju, vsaj k vsebinskemu približanju volilnih pravil za senat in za poslansko zbornico. Če bi bile volitve jutri, bi namreč obstajala velika nevarnost parlamentarno manjšinskih vlad.
Na potezi je torej sedaj politika. Beppe Grillo in Matteo Salvini sta pred najlažjo nalogo (hočemo takojšnje volitve, pravita, potem bo kar bo), pred najtežjo nalogo pa je vse bolj razklana Demokratska stranka. Na referendumu poraženi Matteo Renzi se upravičeno boji močvirja, ki bi zanj pomenilo politično smrt, zato hoče maja ali junija na volišča, njegovi strankarski nasprotniki pa nočejo predčasnih volitev. Hočejo prej obračunati z Renzijem in ga zamenjati za krmilom DS. Zdi se, da je usoda zakonodajne dobe odvisna od dogajanj v največji parlamentarni stranki.