Avstrija je včeraj tudi uradno dobila novega zveznega predsednika. Pred zveznim zborom na Dunaju je kot deveti predsednik v drugi avstrijski republiki, torej po letu 1945, prisegel 4. decembra lani na neposrednih volitvah izvoljeni Alexander van der Bellen. Z inavguracijo Van der Bellena se je končala pol leta trajajoča doba, v kateri alpska republika – prvič v zgodovini - zaradi neljubih zapletov pri volitvah (ustavno sodiščje je zaradi formalnih napak razveljavilo drugi krog volitev, v katerem je že zmagal van der Bellen!) – ni imela predsednika in je njegovo funkcijo opravljal tričlanski prezidij državnega zbora! Včerajšnja inavguracija, posebej pa nastopni govor novega predsednika, sta potrdila, da so se Avstrijke in Avstrijci na volitvah odločili za pravega predsednika. Z nekdanjo vodjo avstrijskih zelenih, katerega so pri volitvah podprli tudi socialdemokrati (SPÖ), največji del ljudske stranke (ÖVP), liberalci (NEOS) in tudi vse avstrijske manjšine, se je namreč predstavil politično in človeško širok državnik. Napovedal je, da se bo prizadeval za pomiritev od dolge in ostre volilne kampanje močno zagretih političnih taborov, prav tako si je na vrh svoje agende tudi vrednote kot so svoboda, spoštovanje človekovih pravic in demokracijo.
Emeritirani univerzitetni profesor pa se je Avstrijcem in Evropi predstavil tudi kot državnik, ki goreče in ofenzivno zagovarja skupno in obenem tudi raznoliko Evropo. Stara celina da je ena redkih regij na tem svetu, v katerem so vojne in nasilje med narodi in državami zgodovina, je dejal novi avstrijski predsednik, ob tem pa opozoril, da evropski projekt (še) ni dokončan in se bo treba zanj boriti še naprej. Posebej v časih, ko se krepi nacionalizem v Evropi in ko postajajo vse močnejše desničarske sile, ki si ne želijo skupno Evropo.
72-letni Van der Bellen, izvirajoč iz begunske družine, ki je v Avstrijo prišla v vihrah druge svetovne, pa se je v svojem prvem uradnem govoru zavzel tudi za Avstrijo, ki se ne zapira, ki bo odprta in s tem še naprej «dežela neomejenih možnosti». Tudi za pripadnike etničnih, jezikovnih, verskih in političnih manjšin, katerim je zagotovil svojo podporo. Tudi prebivalcem, ki sicer (še) nimajo avstrijskega državljanstva (teh je skoraj milijon!), ki danes (so)oblikujejo življenje in usodo alpske republike.
Avstrija je bila včeraj priča inavguracije novega predsednika, ki prav nič ni imela skupnega s tisto pred dobrim tednu dni čez Veliko lužo ali če bi na volitvah 4. decembra lani zmagal kandidat avstrijske (in evropske) desnice Norbert Hofer.
Avstrija je tega lahko vesela, Avstrijci pa so na se lahko ponosni!