ZGODOVINA - Spravljeni posamezniki (Poljanka Dolhar)

Nerešeni računi se iz preteklosti prenašajo na sedanjost in prihodnost. To velja tako za naša zasebna življenja kot za javno življenje širše skupnosti. To velja tudi za zgodovino. Nepriznavanje lastnih napak oziroma napak »naše« strani pogojuje medosebne odnose in odnose med skupnostmi, včasih celo med državami. Marsikateri Slovenec na primer obžaluje, da se uradna Italija ni še opravičila za petindvajsetletno preganjanje, za žico, s katero je obdala Ljubljano, za Gramozno jamo, Gonars in Rab. Marsikateri Slovenec (morda celo isti ...) upravičeno pričakuje, da se bo kdo uradno opravičil za povojne poboje civilnega prebivalstva. Podobno tudi marsikateri Italijan, ki je v kraških breznih izgubil ljubljeno osebo.
Uradna spravna dejanja so nedvomno pomembna in potrebna, čeprav včasih tvegamo, da ostanejo »le« na simbolni ravni. Tudi spravno dejanje v Kočevskem rogu ni, kljub zgodovinski razsežnosti dogodka, zadostilo vsem pričakovanjem. Kajti sprave ne dosežeš na ukaz, spravo mora vsakdo udejanjati vsak dan. In kot kaže, jo marsikdo tudi udejanja. V zadnjih dneh je pritegnilo našo pozornost spravno dejanje gospe Anne Vescovi in italijanskega partizana Teppe, povojnega (!) morilca njenega očeta – fašističnega podestaja. Na pobudo psihoterapevtke iz Vicenze (njena izbira poklica najbrž ni bila naključna ...) sta si pred nekaj meseci začela dopisovati, v soboto pa podpisala uraden mirovni sporazum. Ker bi rada bila mladim za zgled. »Vescovi je bil tisto noč edini, ki je skušal posredovati med nami in njimi,« se spominja bivši partizan, ki je zaradi sodelovanja pri umoru 54 ljudi obsedel deset let v zaporu, »ampak v tistem trenutku zgodovine komunikacija med nami in njim ni bila mogoča. Preveč stvari se je bilo zgodilo, težko si je predstavljati, koliko jeze smo imeli v sebi«.
Dvainsedemdeset let kasneje je komunikacija možna in nujna, jeza mora pustiti mesto malim-velikim spravnim dejanjem. Na to sta nas bila pred leti že opozorila Redento Bello in Giovanni Padoan, ko sta se v skupnem objemu spravila z zgodovino v Porčinju. In v osebnem imenu storila veliko dejanje.
Njihovemu zgledu bi morali slediti tudi mi.