Pravica do izbire (Marko Marinčič)

Odobritev zakona o ti. biološki oporoki bo ostala zapisana kot ena redkih pomembnih pridobitev zakonodajne dobe, ki se izteka. Zakon še zdaleč ne uvaja pravice do oskrbovanega samomora ali evtanazije, ki jo sicer poznajo in izvajajo v številnih evropskih državah. V Italiji so nam včeraj le priznali možnost, da predhodno odločimo, kakšno zdravstveno oskrbo želimo ob koncu življenja v primeru, da bi nas težka bolezen tako onesposobila, da ne bi bili več v stanju izraziti svoje volje. Priseben bolnik ima pravico in možnost sam odločati, če in kako naj ga zdravijo. Bolniki v komi pa te možnosti doslej niso imeli in so bili nemočne žrtve odločanja drugih.
Vsi imamo še pred očmi cirkus, ki so ga verski obsedenci v imenu ideološkega pristopa, ki ima res malo skupnega s krščansko milostjo in sočutjem, pred nekaj leti zagnali v Vidmu pred kliniko, kjer je umirala Eluana Englaro. Njen oče Beppino je po dolgih letih sodnih prizadevanj z neizmerno očetovsko ljubeznijo končno dosegel, da so izklopili stroje, ki so umetno ohranjali njegovo hčerko v brezizhodnem vegetativnem stanju.
Zagovorniki bolestne ideologije so do zadnjega skušali preprečiti, da bi se Italija na tem področju vsaj približala večini evropskih držav, kjer so že zdavnaj opustili ideološki pristop in se teh vprašanj lotili pragmatično, ob spoštovanju svobode izbire posameznika in z največjim čutom za človeško dostojanstvo. V Italiji pa so še vedno nekateri, ki bi hoteli v imenu ideologije odločati za druge. V desni sredini je tak pristop še vedno večinski, kot je bilo slišati tudi med včerajšnjo razpravo v senatu, kjer so nekateri nov zakon celo vzporejali z metodami nacističnih zdravnikov ali zagovarjali z zakonom vsiljeno »pravico do življenja v vegetativnem stanju,« kot je na primer brez vsakega občutka za humor izustil sen. Carlo Giovanardi.
Kljub prepirljivosti in delitvam med strankami je včeraj v senatu laična in liberalna večina med levo sredino in Gibanjem 5 zvezd omogočila državi, da je naredila korak naprej v uveljavljanju človekovih pravic. Kdo ve, kaj nas čaka po marčnih volitvah. Upamo, da ne spet dva koraka nazaj.