PERSPEKTIVE: Ravnotežje strahu

Doživljamo obdobje, v katerem države pospešeno povečujejo vojaške izdatke. Da v vojsko vlagajo ZDA, Kitajska in Rusija, ni novost. Prav zato danes spadajo med vodilne sile na področju umetne inteligence, robotike in letalnikov. Novost pa je, da se temu trendu pridružuje tudi Nemčija.

Oboroževanje Nemčije je v Evropi vedno občutljivo vprašanje. V desetletjih ameriške globalizacije in unipolarnega svetovnega reda je Nemčija sprejela vlogo gospodarske velesile, hkrati pa se je odpovedala vojski, primerljivi svoji gospodarski moči. Za lastno varnost se je zanašala na ameriške sile in njihov jedrski dežnik.

Ko danes ZDA od Evrope zahtevajo večjo obrambno zmogljivost in se vojna med Rusijo in Ukrajino nadaljuje, so se Nemci odločili premisliti svojo strateško držo. Nemčija je edina evropska država, ki ima dovolj finančnega manevrskega prostora za tako velik premik. Cilj Berlina je, da bo v nekaj letih za obrambo namenjal več sredstev kot Francija in Združeno kraljestvo skupaj ter tako postal vodilna konvencionalna (nejedrska) vojaška sila v Evropi. Zato je nemški bundestag leta 2025 celo spremenil ustavno ureditev zadolževanja in obrambne izdatke izvzel iz izračuna javnega primanjkljaja. Tak strateški premik ima dolgoročne posledice za vso Evropo.

Kar me pri nemškem oboroževanju skrbi, je vprašanje, kako se bo uskladilo s potrebo po večji evropski obrambni integraciji. Prve težave so že vidne. Francija in Nemčija sta se razšli pri sodelovanju pri programih FCAS (angl. Future Combat Air System, sistem zračnega bojevanja prihodnosti) in MGCS (angl. Main Ground Combat System, glavni sistem za kopensko bojevanje), katerih cilj je bil skupni razvoj evropskega lovskega letala in tanka nove generacije. Kako bi se vojaško okrepljena Nemčija vedla, če bi v Berlinu na oblast prišla AfD? Nemška avtomobilska industrija je v globoki krizi in del proizvodnih zmogljivosti se preusmerja v obrambno industrijo. Javnost za zdaj razmeroma dobro sprejema povečanje vojaških izdatkov, saj jo skrbita tudi deindustrializacija in brezposelnost.

Nemško politično vodstvo upravičuje militarizacijo, češ da je Rusija dolgoročna varnostna grožnja in da obstaja možnost širšega neposrednega konflikta. Sam v tej razlagi vidim precej propagande in nekaj severno- in vzhodnoevropske histerije, ki jo zaradi zgodovinskih izkušenj z Rusijo in vse manj predvidljive ameriške politike deloma tudi razumem. Če pa politični voditelji res verjamejo, da obstaja nevarnost širšega vojaškega spopada, bi moral biti njihov prvi cilj z vsemi diplomatskimi sredstvi preprečiti njegovo stopnjevanje. Namesto diplomacije pa v ospredje prihaja predvsem logika oboroževanja, kot da je to edina možna rešitev ali celo priprava na neizogiben konflikt s tistim, o katerem smo se prepričali, da je sovražnik. Sprašujem se torej, ali vojna v Ukrajini za Nemčijo ni tudi politična utemeljitev za pospešeno oboroževanje.

Še vedno mislim, da je bilo čezmerno širjenje zveze Nato proti vzhodu strateška napaka, ki so nam jo vsilili Američani in katere posledice danes plačujemo Evropejci. Ker se je zahod odločil za takšno pot, bi bilo zanimivo razmišljati, kako bi se razvili mednarodni odnosi, če bi se v devetdesetih letih odprli tudi novonastali Ruski federaciji. Od Versaillesa se še vedno ničesar nismo naučili. Rusi so si skozi stoletja pogosto prizadevali biti del evropskega kulturnega prostora. Z razkolom v Ukrajini se bo ta proces prekinil in okrepila se bo ruska predstava o sebi kot samostojni evrazijski civilizaciji. Napetosti s celinskim sosedom se tako ne bomo zlahka rešili.

Dolgoročna stabilnost evropske varnostne arhitekture mora upoštevati temeljne varnostne interese vseh vpletenih strani. Nevtralna in demilitarizirana Ukrajina, z varnostnim jamstvom več držav, ki imajo zaupanje različnih strani, bi lahko bila rešitev. Med poroki miru bi bila tudi Kitajska, ki ima danes tako geopolitično težo, da je ni več mogoče prezreti in da bi bilo v interesu samih Američanov ji to priznati. Ali bi zahod in Rusija sprejela prisotnost kitajskih sil v okviru morebitne mednarodne mirovne misije, če bi to prispevalo h koncu vojne in ohranitvi krhkega ravnotežja? Kaj bi Kitajska zahtevala v zameno za prevzem take odgovornosti? Skratka: hočemo mir ali vojno?