OKOLJE, DELO - Štivan in Škedenj (Marjan Kemperle)

Štivana in Škednja ne družita le skupni začetnici. Najbolj severni zaselek devinsko-nabrežinske občine in najbolj južno tržaško predmestje imata kar nekaj podobnosti. V obeh delujeta industrijska obrata: papirnica v Štivanu, železarna v Škednju. Oba periodično pretresa gospodarska kriza. Ob vsaki krizi se v obeh začnejo majati delovna mesta, ki jih skušajo rešiti na institucionalnih omizjih. Doslej če že ne optimalno uspešno, pa vsaj zadovoljivo.
Škedenj pa je v nečem vendarle »v prednosti« pred Štivanom. Železarna zastavlja ob ožjem zaposlitvenem vprašanju tudi širše okoljske dileme. Kraj je že leta pod udarom onesnaževanja. Zračnemu s črnimi prašnimi delci na balkonih in dvoriščih hiš ter v pljučih prebivalstva se je zadnje čase pridružilo še zvočno s hrupom in ropotom iz valjarne.
V Štivanu podobne sila negativne okoljske plati papirnice doslej niso poznali. Se jim pa v bodočnosti obeta. Načrtovana sežigalnica napoveduje izpuste v štivanski in bližnji zrak s posledicami, ki so doslej neznane, ker ni znano, kaj vse naj bi sežigalnica sežigala in predvsem, kaj naj bi uhajalo iz njenega 25 metrov visokega dimnika.
Če bo sežigalnica zgrajena, bosta Štivan in Škedenj pridobila novo podobnost: obrata, ki onesnažujeta. In tudi v Štivanu bi – kot v Škednju – onesnaževanje imelo olajševalno socialno okoliščino: ohranitev delovnih mest.
V preteklem desetletju so imeli v neposredni bližini Štivana in Škednja dva druga podobna primera, načrtovano gradnjo dveh uplinjevalnikov: družbe Gas Natural v bližini Škednja, družbe Smart Gas v bližini Štivana. Oba bi predstavljala okoljsko nevarnost. Pravo ekološko bombo, so trdili naravovarstveniki.
Oba načrta sta – v njihovo veliko veselje – propadla. Vpliv na okolje je takrat prevladal. Pogojevanja z delovnimi mesti v obeh primerih ni bilo. Ker delovnih mest še ni bilo ...