BRIDGE & ROLL: Ali je v Bostonu ostalo kaj piva?

Prvi krog tekem skupinskega dela SP je že za nami, kar pomeni, da se je športno dogajanje popolnoma razživelo. Hvala bogu, bi človek rekel, ker na ta način lahko gledamo tudi nekaj lepega, nekaj, kar nas spominja na pravi športni praznik, kar bi nogometno svetovno prvenstvo moralo biti. In kar seveda ni, ker ameriška administracija nadaljuje s svojim nespodobnim obnašanjem do vseh tistih, ki bi sicer hoteli priti v ZDA, da bi sledili svoji reprezentanci in navijali zanjo, ali ne morejo, ker prihajajo iz dežel, ki niso Američanom (v smislu ZDA – zakaj nimamo zanje pravega imena, kot ga imajo npr. Italijani, za katere so »statunitensi«?) po godu, in jih zato mučijo in trpinčijo na meji preden jih prisilno pošljejo nazaj domov.

Tisti, ki se na kak način prebijejo skozi nesmiselno represivno ameriško sito (najbolj »gestapovska« kontrola v zgodovini največjih športnih dogodkov, in tudi to je neslaven rekord; v primerjavi, s tistim, kar počenjajo zdaj v ZDA, je bil vstop v nacistični Berlin pred 90 leti mačji kašelj: Owens in drugi temnopolti Američani niso imeli prav nobenega problema, da stopijo na nemška tla in potem tudi zmagujejo), v glavnem Evropejci in Južnoameričani, pa čeprav Trump in njegovi tudi njih ne marajo pretirano, pa so vendar dokazali, da se kljub moreči atmosferi da vseeno proslavljati svoje ljubljence in se istočasno tudi lepo zabavati. Krasen je bil prizor, ki so ga posneli v Bostonu, kjer so škotski in nemški navijači skupaj veseljačili v baru in prepevali na ves glas legendarno »Bye, Bye, Sweet American Pie« ameriškega kantavtorja iz 70. let prejšnjega stoletja Dona McLeana. Vprašanje, ki se seveda ob tem neizbežno poraja, je, ali je v Bostonu sploh ostalo kaj piva. Toliko bolj, ker so ameriška piva za evropske okuse bolj ali manj barvana voda in so torej morali spiti ogromne količine te razredčene tekočine, če so hoteli imeti kaj užitka in »štimunga«. Mene pa je posebno ganil posnetek, ki ga je mimoidoči ujel na svojem mobilnem telefonu prav tako v Bostonu, kjer se vidi, kako škotski obiskovalec, oblečen s svojim klanskim krilom (ni naključje, da škotski navijači same sebe imenujejo »Tartan Army«), spremlja s svojo dudo cestnega temnopoltega tolkača na bobne in mu s tem izkazuje spoštovanje in predvsem mu priznava dostojanstvo, nekaj, česar noben denarni prispevek ne bi mogel ponuditi.

Seveda se tudi druge skupine ne šalijo. V ZDA so posebno pozornost vzbudili Norvežani s svojim »veslanjem« na stadionu, ko celotna navijaška množica istočasno začne veslati v čistem vikinškem stilu. Takega tipa proslavljanja in navijanja Američani niso vajeni, saj je pri njih vse bolj ali manj umetno in prisiljeno, kajti pravega navijanja (razen, ko je govora o tekmah šolskih ekip) v resnici sploh ne poznajo. Njihovi vrhunski klubi so namreč ustvarjeni umetno z namenom, da ustvarijo spektakel, ki naj prinaša dobiček, in nimajo zato prav nobenega stika s katero koli tradicijo ali občutkom »genetsko starodavne« pripadnosti (to so pri nas tiste stvari, ki zgodovinsko ločujejo pristaše Milana in Interja, Juventusa in Torina, Chelsea, Arsenala in Tottenhama, ali če hočete Trsta in Vidma), ki je značilna za vse športne klube v Evropi.

In ne nazadnje je SP tudi priložnost, da nastopijo države, za katere redko kdo sploh ve, da obstajajo, in se na ta način predstavijo široki svetovni javnosti. Res zanimivo je bilo videti nogometaše malega otoka Curaçao, nekoč, če se ne motim, del nizozemskih antilskih otokov, ki so se sicer sprehodili kot bosi po trnju proti Nemčiji, ali na sploh zelo dostojanstveno, ali, še bolje, nogometaše Zelenortskih otokov, ki so tudi po nogometni plati dokazali, da spadajo upravičeno med nastopajoče. In ne nazadnje še beseda o reprezentanci Bosne in Hercegovine, ki je dokazala, da tudi ona spada na SP, kljub nesrečnemu in previsokemu porazu proti Švici, in ki je predvsem dala slutiti, da več kot 30 let po Daytonskem miru, ki je nekako zakrpal ali, bolje rečeno, spravil pod preprogo vse probleme tiste nesrečne dežele, obstaja realna možnost, da se končno pričenja ustvarjati neka nova zavest skupne pripadnosti in da je lahko prihodnost le boljša od tistega, čemur smo priča zdaj. Recimo zato: hvala Italija, ker si izgubila v odločilnem spopadu!

In prav za konec o čudežih, ki se dogajajo na tem SP. Kako je mogoče, da kanadski drevesni hlod, ki ga dajejo na sredino napada »moje« Stare Dame, doseže kar tri gole na eni sami tekmi? Nemogoče je res mogoče.