PREBLISKI: Japonci se zgledujejo po ... »tulipanih«

Nenaden uspeh nizozemskih klubov in reprezentance je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vzbudil med izvedenci in ljubitelji nogometa veliko zanimanje. V času uveljavitve nizozemskega nogometa je imela država komaj 14 milijonov prebivalcev, kar dodatno poudarja izjemnost njenega vpliva na svetovni razvoj nogometa. Kako je mogoče, da se je to zgodilo? Kaj je bilo v ozadju tega bliskovitega vzpona? O tem razglablja tudi trenerNevio Bidussi v intervjuju Petru Verču pred nekaj dnevi v Primorskem dnevniku. Njihov pristop je deloval revolucionarno, saj se je bistveno razlikoval od angleškega, nemškega, italijanskega in južnoameriškega modela razvoja igre. Zaljubljeni smo bili v Ajax in Feyenoord: v njihov igralni sistem. Ker so se uspehi ponavljali, se je izkazalo, da doseženi uspehi niso bili rezultat naključja, temveč premišljenih strokovnih usmeritev. Šlo je za drugačno interpretacijo, v kateri se je kolektivna taktična prilagoditev odlično ujemala s svobodnejšo individualno interpretacijo: njen prerok je bil Johan Cruyff, igralec, ki je še najbolj zaznamoval igro poslednjih 50. let. Šlo je za uveljavitev sistema 4:3:3, ki ga označujemo kot totalnega oz. univerzalnega. Nizozemska je postala referenčni zgled za mnoge večje in manjše države. A razvoj je povezan z imeni in priimki. Poleg Rinusa Michelsa sta k oblikovanju in uveljavitvi nizozemskega modela igre pomembno prispevala tudi František Fadrhonc in Ernst Happel.

Totalni nogomet je temeljil na mnogostranskosti igralcev, svobodnejšem gibanju in aktivnem vključevanju vseh igralcev v napadalne in obrambne naloge. Igralcem je omogočal več ustvarjalnosti, vendar znotraj jasno določenega organizacijskega modela. Ker igralci niso bili strogo vezani na posamezna igralna mesta, so med seboj tesneje sodelovali. Branilci so se vključevali v napad, napadalci pomagali obrambi, ekipa pa je pritiskala na nasprotnike po vsem igrišču. Nastal je sodoben in agresiven model igre, ki je leta 1974 na svetovnem prvenstvu pomenil prelom s tradicionalnim nogometom. To tekmo proti Urugvaju sem spremljal v živo.

Rezultat: nizozemski trenerji in nogometaši so preplavili svet. Veliko trenerjev je šlo zlasti v Španijo, ki je bila najbolj dovzetna za te novosti. Danes španski nogomet veliko dolguje nizozemskemu razvojnemu modelu. Med najvplivnejšimi izvozniki nizozemskih idej so bili Rinus Michels, Louis van Gaal, Frank Rijkaard, Guus Hiddink in Leo Beenhakker. Uspehi nizozemskih klubov in reprezentance so nizozemskim trenerjem odprli vrata tudi na Daljni vzhod, zlasti na Japonsko.

Prav tu se pokaže, kako daleč lahko seže vpliv nogometne ideje. Mislim na vpliv, ki ga je nizozemska nogometna stroka imela na japonski razvoj. Lepo simbolično gesto je po tekmi Nizozemska–Japonska (2:2) pripravil japonski selektor Hajime Moriyasu. Po koncu tiskovne konference se je posebej zahvalil Nizozemcem za njihov zgodovinski prispevek k razvoju japonskega nogometa. Poudaril je, da so nizozemski trenerji v času profesionalizacije japonskega nogometa pomembno vplivali na izobraževanje domačih strokovnjakov in na oblikovanje sodobne japonske nogometne kulture. Posebej je omenil nizozemskega trenerja Hansa Oofta, ki je na Japonskem deloval od konca osemdesetih let in velja za enega ključnih arhitektov zgodnjega razvoja profesionalnega nogometa pri ustanovitvi lige J League. Na izobraževanju japonskih trenerjev sta vplivala tudi Frans van Balkom in še zlasti Wiel Coerver. O njem bom še pisal v enem od naslednjih Prebliskov. Moriyasu je poudaril, da je bil Ooft eden izmed trenerjev, ki so izobraževali njegovo generacijo in pomagali postaviti temelje uspehov, ki jih japonski nogomet žanje danes. To priznanje Japonci dolgujejo vplivu nizozemske nogometne šole. To kaže na visoko etično držo, še zlasti na veliko spoštovanje. Danes japonski nogomet prednjači ne le v azijskem področju, ampak predstavlja zgled tudi številnim evropskim državam. Zgodba Nizozemske in Japonske kaže, da nogometne revolucije ne nastajajo samo iz velikosti države ali števila prebivalcev, temveč iz kakovosti idej, dela in poguma nekaterih posameznikov, ki so sposobni uveljavljene navade postaviti pod vprašaj. Prav zato vpliv nizozemske nogometne šole ni ostal omejen na Evropo, temveč je postal del svetovne nogometne dediščine.