Sreda, 22 maj 2024
Iskanje

BOKSARSKA VREČA: Državljanska vojna: film leta?

Svet |
10. maj. 2024 | 14:42
    Dark Theme

    Po vsej verjetnosti je tako: videl sem že film leta. Ali je morda prezgodaj, da že maja proslavim film leta 2024? Navadil sem se nabrati nekaj filmov, knjig, predmetov in osebnosti, da jih lahko kasneje predstavim kot neke vrste vpogled v minulo leto. Običajno počakam do decembra, da se izrazim.

    A tukaj ne mislim izpostaviti zgolj kvalitete filma Državljanska vojna (Civil War) - ker je film res dobro posnet, napisan in odigran. Tokrat bi se rad ustavil pri pomenu formulacije: »biti film tega leta«. Rad bi izpostavil, da sem malokdaj videl celovečerec, ki se tako dobro prekriva s časom, ki ga pravkar živimo.

    Navajeni smo vseh možnih različic katastrofičnih filmov; od tistih, v katerih vesoljci napadajo ZDA, do napadov lačnih zombijev na človeške možgane, tja do postjedrskega, osiromašenega sveta. Vse smo že prikazali na platnu. Čeprav redkeje, so naslikali tudi uničenje sveta zaradi podnebne krize: The Day After Tomorrow (2004) in Waterworld (1995) (spoiler: škrge za ušesi) sta dva primera.

    Omenjeni zgodbi sta se le bežno dotikali realnosti. Probleme so predelali v metafore, simbole, pretiravanja. Še vedno pa je film ciljal na zabavo in kratkočasenje: misliti, ja, a ne preveč. Po svetu bodo korakali terminatorji? Ja, vendar ne prav kmalu, grozote so nekje daleč od nas. Mi smo še na varnem, imamo še čas, da se pametno odločamo. Kar se lahko hudega zgodi, se bo lahko čez stoletja, ne jutri.

    Verjetno zaradi podnebne krize, širjenja vojn po svetu in ponovne nevarnosti jedrske vojne so naše ure začele drugače tiktakati. In iz bere zamujenih priložnosti se predstavi Državljanska vojna.

    Film gre korak dlje od običajnih hollywoodskih blockbusterjev, ker prikaže možni »včeraj«; če bi po napadu na Capitol Hill zmagali fanatični trumpisti, QAnoni in marsikatero drugo toksično populistično gibanje. Zato trdim, da sem videl film tega leta.

    Zgodba se razvija po tirnicah žanra road moviejev. Skupina štirih novinarjev po vojnih bojiščih razklanih ZDA vozi proti Washingtonu, da bi intervjuvali predsednika, preden bo po vsej verjetnosti premagan. Zgodbo spremljamo preko mlade in nadobudne fotografke Jessie (odlična Cailee Spaeny), ki si želi postati vojna reporterka. Ravno taka, kot je njena vzornica Lee (Kirsten Dunst), ki je del skupine izkušenih vojnih poročevalcev. Ali je prikazovanje vojnih grozot preko objektiva kamere vedno »objektivno«? Tudi o tem se sprašuje film. Za ljubitelje pripovedovalskih lokov pa še informacija, da je potovanje za Jessie neke vrste preporod v odraslo reporterko; bildungsroman za platno. Več o razpletu filma ne bi dodal. Posebno omembo pa si zasluži igralec Jesse Plemons, ki v borih dveh minutah naslika nepozabnega, hladnokrvnega in krutega vojaka, kot ga še nikoli nismo videli.

    Film je krut. Fantazija se oplaja z realnostjo in odpira pot verodostojnosti. Ali je to »mogoče«? Ali se to res lahko zgodi? Zgodba se ne dogaja v letu 3029 ali v kakšni galaksiji daleč, daleč stran. To je film, ki zelo direktno prikaže brezizhoden konec imperija.

    V Evropi smo doživeli umetniško daljnovidnost, ko so predvsem avstrijski avtorji, glasbeniki in slikarji napovedali propad Evrope in konec Avstro-Ogrske, še preden bi se to zgodilo - saj vemo, habsburški mit je literarni opis razkrojevanja velike, zgodovinske nacije.

    Nekaj sličnega zasledim tudi v pop kulturi ameriškega filma zadnjih 20 let. Obsedenost z opisovanjem neke brezizhodne (brezupne) prihodnosti. The Second Civil War (1998) in Homecoming (2005) Joeja Danteja, v zadnjem se zombiji vojakov, ki so padli v Iraku, odločijo, da bodo šli na volišča proti Bushu. Zombije je uporabil tudi George A. Romero v The Diary of the Dead iz leta 2007, da bi predstavil družbo »nastopaštva«. Meni najbolj daljnoviden film pa ostane Idiocracy iz leta 2008. Film je znanstvenofantastična komedija, ko bodo svetu gospodovali sami idioti, planet pa bo uničen od potrošniške mentalitete in onesnažen.

    Film Državljanska vojna ne potrebuje zombijev ali meteoritov, ki bi pokončali veselo pravljico ZDA. Idiotske poglede in obraze, ki me spominjajo na komični film Idiocracy, srečamo tudi v filmu Alexa Garlanda, le da ni nikjer zaslediti komedijske podstati. Režiser in scenarist Garland dojame, da je njegov film trenutek šoka.

    In smeh je vsem zastal v grlu.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani