BOKSARSKA VREČA: Ključavnica za hišo brez sten

Še vedno obstaja naša ljuba realnost. Tista, v kateri je treba kositi travo, pospraviti pisalno mizo, pobrati obleke in jih oprati v pralnem stroju. Tista, v kateri zaupamo prijatelju ali sosedu ključe svojega doma. Do pred kratkim je bila to tudi edina realnost, v kateri se človek rani, bojuje, zaljubi, jezi, spotakne in odpočije.

Ta realnost še vedno obstaja, a nima več edinstvenega preživetvenega pomena, kot smo ga bili navajeni. Kdor se danes loti študija prava, se sreča tudi s pravno realnostjo spleta (ta se odvija na virtualni ravni, ima pa zelo realne posledice). Že leta obstajajo organizacije, ki skrbijo za kibernetsko varnost, a njihov pomen bolj oprijemljivo razumemo šele, ko časopisi pišejo o kibernetskem napadu. Spominjam se, ko sem pred več kot dvajsetimi leti prvič slišal za skupino hekerjev, ki je prišla do pomembnih podatkov neke banke. Vstopili so prek tiskalnika v neki pisarni.

Še pred vojnami z droni bo treba razumeti, koliko so naša realna življenja odvisna od pametnih kamer, mikrofonov in pametnih asistentov, ki smo jih lahkomiselno sprejeli in jih nikoli nismo postavili pod vprašaj. Tudi sam, čeprav sodim v generacijo, ki je tehnologijo spremljala v njenem razvoju, priznam, da sem določene procese večkrat zelo udobno prepustil prijatelju, ki se je za informatiko zanimal veliko bolj kot jaz. Ne: bolj kot kdajkoli prej je treba stvari razumeti.

Z leti sem to svojo udobno držo precej spremenil. Zavestno sem se odrekel družbenim omrežjem in tudi zdaj, ko sem kaj več na spletu, interneta ne doživljam kot hrupnega trga, temveč kot umirjeno kavarno, kjer za vsako mizo sedi zanimiva, čudaška figura: če se želim s kom soočiti, grem do njegove mize in se pogovoriva na štiri oči. Podobno velja za moje potovalne navade: ne uporabljam naprav, povezanih prek bluetootha (ja, tudi glasbo poslušam z zelo poceni slušalkami na žico), v nabito polnih centrih pa telefon spravim v majhno Faradayevo vrečko, dokler nisem spet v hotelu ali na univerzi. Paranoja? Ja, verjetno tudi.

Pred dnevi so hekerji napadli nekatere nakupovalne centre po Evropi. Hladilnikom so dvignili temperaturo in trgovinam povzročili velike izgube. Na spletu lahko preberemo, da je bil sistem, ki je nadziral hladilne naprave, šibek člen in napad je bil zelo močan.

Preverite samo, koliko preizkusov so že opravili z domačimi videokamerami. Če je sistem povezan z vašim omrežjem in je geslo še vedno tisto, ki ste ga dobili ob nakupu, haker v tak sistem vstopi precej zlahka. Celo nekateri robotski sesalniki so imeli tako šibko zaščito, da je lahko tujec robotek premikal po hiši in preverjal, kje je kaj.

Velike družbe so izkoristile dejstvo, da je človek po naravi len. Tudi sam bom prej ali slej kupil robotek, ki mi bo čistil in sesal sobo, saj je ta tehnologija novi pralni stroj. Moja kritika pa meri drugam: družbe, ki zmogljivosti pametnih hiš povečujejo in jih bodo še povečevale, hkrati gradijo zelo krhko ozidje naših realnih, intimnih gnezd. Kibernetski napadi na pametni dom predstavljajo resno grožnjo, saj lahko napadalci prek slabo varovanih naprav ogrozijo vašo zasebnost, premoženje in varnost omrežja.

Doslejšnja pripoved interneta stvari (IoT, Internet of Things) je bila, da bo hladilnik sam preveril, kaj ima v trebuhu, in obvestil »botegin«, da smo ostali brez jajc in mleka, električni samovozeči avto pa nam bo nakup pripeljal do doma. Vse to je zvenelo zelo zanimivo, zdaj pa se izkaže, da je sistem še zelo krhek.

Ne gre le za naše domove. Okužene pametne naprave (npr. pametne žarnice ali hladilniki) lahko postanejo del omrežja »zombijskih« naprav, ki jih hekerji uporabljajo za velike napade na svetovna podjetja. To pomeni, da naš dom skupaj s stotinami ali tisoči drugih postane nič hudega sluteča letalonosilka za večje akcije.

Pametna vojna (smart war) je nov način izsiljevanja in ponižanja držav, ne da bi bilo treba razstreliti letalo, poslati dron ali sploh vojaka. Kako potem zgleda protinapad?

V lahkomiselni, pisani in igrivi tekmi tehnološkega napredka smo lahko prav mi odločilna protiutež. Še vedno največ šteje odgovornost posameznika: ko kupiš nekaj novega, kar se poveže s tvojim domačim omrežjem, ali veš, koga vabiš v svoje realno življenje? Bi mu dal ključe svojega doma?