V življenju nastopi obdobje, ko se stvari nepreklicno spremenijo. »Od zdaj naprej bo vse drugače.« Vsi poznamo ta občutek novosti. Ni nujno, da so takšne spremembe posledica tragedije ali svetovne krize. Zanimajo me cezure manjših amplitud, ki širijo naša obzorja in nas privedejo na novo, enosmerno pot, s katere ni vrnitve.
Prestop tega praga ali preseganje dosežene meje vedno povežemo s stavkom, ki naznanja nov start. »Padel ti bo mlečni zob«, »Lahko se sam pelješ z avtobusom«, »Bi se stavil z mano?«, »Moral boš nositi očala«, »Začeti se moraš briti«, »Od zdaj imaš vozniško dovoljenje« itd.
Seštevek teh »novosti« je sestavni del naše biografije, ki ni le osebna, temveč skupna. Dober primer je tudi trenutek, ko nas nekdo prvič nagovori z »gospod« (ali »gospa«). Oprostite, komu pa govorite? A ne glede na to, koliko se trudimo s kremami, telovadbo in zdravo prehrano, pride trenutek, ko nisi več »mulko«, ampak »gospod«.
Stopil sem v tisto življenjsko obdobje, ko me mlajše generacije sprašujejo za delovne ali študijske nasvete. Podobno kot pri »gospodu« se ozrem okrog sebe, da bi preveril, ali so res imeli v mislih mene. Res je, da se med mojimi avtohtonimi lasmi že prerivajo sivkasti, vendar je njihova količina zanemarljiva. Če bi zgledal kot čarodej Gandalf iz Gospodarja prstanov ... Okej, razumem, da bi takega lahko vprašali za nasvet, ker izžareva modrost. Ampak mene?
Moja glava vedno išče dražljaje, asociacije, zgodbe. Službeno fantaziram in večino svoje pozornosti in energije porabim za to, da ukrotim vse te izmišljotine. Prisiljen sem imeti urejene koledarje in delovne površine, vedno pripravljene barvice in peresa, ker bi drugače brez cilja plaval v kaosu. Kakšen nasvet lahko torej dam? Imej vedno ošiljen svinčnik. Umij si zobe po glavnem obroku. Previdno vozi. Imej pri sebi švicarski nož (nikoli ne veš, kdaj bo treba kaj popraviti, prerezati ali odmašiti kakšno steklenico).
Pred nedavnim sem v nekem članku prebral, da lahko svoje življenje pripovedujemo tudi skozi neizbrane poti. Nekateri smo verjetno celo zašli na pot, ki smo jo izbrali lahkomiselno, kdo ve, morda iz napačnega razloga. Ali zaradi napačnega nasveta.
Je bilo pred tridesetimi ali petdesetimi leti lažje svetovati mladim? Res ne vem. Včerajšnji svet si pogosto predstavljam kot jasen koordinatni sistem na črni šolski tabli. Že na prvi pogled si vedel, kako se točke v njem obnašajo; vsi smo jih bolj ali manj znali izračunati. Morda ni bilo lažje priti do cilja, a pot do njega je bila preglednejša. Ne vem, ali sploh obstaja geometrija, ki bi opisala današnji svet. In ne pomislite na Escherjeve slike, ker so napačna prispodoba.
Večina ljudi, ki jih poznam, opisuje svoje potovanje po svetu kot »slepo tavanje«, »nekako se znajdem«, »upam, da kmalu kje zagledam kakšno svetlo točko«, »res ne vidim, kam grem« ipd. Črna tabla je zdaj le črna. Stari, znani koordinatni sistem je verjetno še tam, a smo zaslepljeni in slepi, zato sam ne znam ločiti, kaj je na njej. Ne vidim geometrije, ker ne vidim ničesar. Morda res potrebujemo novo razsvetljenstvo. Ali vsaj osvetljavo.
Resnica pa je tudi ta: bojim se, da bom komu dal napačen nasvet. Pred kratkim me je mlada prijateljica vprašala, kako naj se odloči za študij. Ne kaj naj študira, temveč kako naj se odloči. Panika odgovornosti je zamašila pipe mojih sinaps in misli niso več tekle. Rad bi ji rekel, naj potuje. Naj se ne odloči za en sam študij. Potrebovali bomo hitro misleče glave. Naj začne z inženirstvom, nadaljuje s filozofijo in zaključi še z medicino. Potrebovali bomo ljudi, ki znajo, razumejo in nadgrajujejo. »Ja, veš ...,» sem ji rekel, »ni tako enostavno.« Bila je razočarana. »Saj zato te sprašujem. Kako si se pa ti odločil?«
Ne vem, ali je bilo to, kar sem ji povedal, nasvet.
»Že zelo zgodaj sem vedel, kaj hočem, in vsaj tretjino tega sem tudi uresničil.« »Kaj pa preostali dve tretjini?« Svoj prvi študij sem izbral, ker mi je bil všeč. Tudi drugi so trdili, da je to zame. Ni pa me zanimal. Rekel sem ji: »Biti všeč in zanimati sta zame dva različna pozitivna občutka. Ko me stvar zanima, bi rad o njej vedno več vedel, zato raziskujem in se z njo ukvarjam. Ko sem v snov zatreskan, uživam in ne rabim vedeti več.«
Če mi je nekaj všeč, ta občutek ohranim. Obseden postanem samo takrat, ko me nekaj res zanima. Ampak tega ne jemljite kot nasvet.