Nedelja, 21 april 2024
Iskanje

BOKSARSKA VREČA: Nič ni zgodba, oz. vse je zgodba

Svet |
19. jan. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Zgodbe ne obstajajo. Ker niso del vesolja, narave, realnosti. Zgodbe smo mi, so v nas, mi jih prepoznavamo, čutimo in seveda ustvarjamo. Kot dokaže marsikatera znanstvena raziskava, človek ustvarja zgodbe iz preživetvenih razlogov. Ja, točno tako, pravilno ste razumeli: uokvirjenje problema v mejah določene zgodbe zmanjša v človeku občutek strahu pred neznanim. Besedni zaklad, ki mu pomaga poimenovati neizrekljivo, blaži marsikatero morečo tegobo. Magija lepih, pozitivnih besed in misli ravno tako vpliva na naše počutje in zbistri kalne vode naših globokih dvomov.

    Že zelo dolgo se psihologi strinjajo, da je dnevniško zapisovanje dobra vaja, s katero si človek razjasni čustva. Postaviti misli črno na belo (na papir ali na računalnik) zmanjša raven stresa. Zadnja leta se je razširila moda t. i. »bullet jurnal«. Kaj je to? Na slovenski spletni strani sem našel zelo izčrpno razlago: »Bullet journal je razvil ameriški oblikovalec Ryder Carroll in bi ga v slovenščino morda lahko prevedli kot dnevnik seznamov. Gre za beležnico, ki bi jo lahko opisali kot nekaj med seznamom, rokovnikom in dnevnikom, s katerim lahko sledite svojim opravkom, si postavite cilje in uredite načrte za cel teden, mesec in leto. Bullet dnevnik je torej za vse tiste, ki so radi organizirani in imajo preveč seznamov in opravil, da bi si jih zapomnili oz. jih hitro pozabijo.« Torej velja tudi tukaj pravilo: sestavi svoj dan, kot bi bil zgodba, ki najbolj ustreza doseganju tvojih ciljev - oziroma srečnega konca. Premalo se tega zavedamo, a za nas vse lahko postane zgodba.

    Še predno se je ustalila pisana literatura, so se mitološke pripovedi širile med ljudmi z ustnim izročilom. Kako je nastala Zemlja? Zakaj bobni nad oblaki, kadar se sproži nevihta? Človeku je prirojeno, da prepozna preplet, asociacije in povezave. Zgodbe in obrazi imajo nekaj skupnega v razvoju človeštva. Od portreta do našega selfija pa kdo ve, kaj vse bo še prišlo. Za vsakim obrazom se skriva nekaj, kar bi radi izvedeli.

    Will Storr gre v svoji knjigi The Science of Storytelling (Znanost o pripovedovanju zgodb) celo korak dlje, saj izpostavi nekatere sodobne raziskave na področju nevroznanosti, ki trdijo, da naši možgani potrebujejo logiko zgodb, da se sprožijo nove nevronske povezave. Od spominov do naučenega znanja, vse nastaja in se povezuje po prepletu in razpletu vzroka in posledic. Res pa je, da se moramo zgodb zavedati: kar nas obdaja (narava, vesolje ipd.), nima zgodb. Zato je ključno včasih stopiti korak nazaj in podvomiti o tem, kar mislimo. Ustvarjalna zmogljivost naših glav nas lahko postavi v kočljiv položaj. Znamo se celo prepričati, da so izmišljene, arbitrarne, subjektivne zgodbe - povsem objektivne, vsesplošne in realne.

    Zgodbe pa ne obstajajo, kot ne obstaja v resnici pojem rdeče barve. Naše oko pač interpretira določeno valovno dolžino kot »pojem rdečega«, ki ga v naravi ne najdemo nikjer. Je pa dokazano, da lahko z določeno zgodbo - recimo, kako dojemamo sebe v družbi in kako govorimo o sebi - spremenimo celó kemijo nevrotransmiterjev v svojih možganih. Če vas tema zanima, preberite knjigo Being You. A New Science of Consciousness (O novi znanosti zavesti) znanstvenika Anila Setha (večjezičnim bralcem lahko svetujem italijanski prevod Come il cervello crea la nostra coscienza). Verjetno je zame to najbolj prelomno branje zadnjih let, saj na »človeški« način opozarja, kako je pojem realnosti resnično relativen. In dejstvo, da zgodbe izven nas ne obstajajo - ni srečnega konca, saj sta pojma »konec in začetek« vezana le na našo idejo trajnosti -, mi vliva neko novo odgovornost.

    Nastane pa tudi problem: kako se v svetu, ki več ne bere, človek privadi na »abstrakcijo« realnosti? Kako se lahko človek odzove na zgodbe, ki nas obdajajo? Če mimo tebe fašist pozdravlja z iztegnjeno roko in ti trdi, da ni fašist, ali če te prepričujejo, da je treba sodelovati z državami, ki so očitno antidemokratične, a jih vendarle potrebujemo, ali če je pojem dela popolnoma v razsulu, a vseeno vztrajamo v kalupih, ki niso več realni? Kako lahko vlivamo upanje v bodoče generacije, če jim pripravljamo onesnažen, ekonomsko uničen in sovražen svet?

    Če bralca ni, kdo bo razbral te lažne zgodbe?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani