BOKSARSKA VREČA: Razbiti izložbo starih reči

Na YouTube kanalu Genuine Curiosity je zelo mlad youtuber izčrpno razložil, zakaj imajo najmlajše generacije tako rade stare reči (»old things«). Pokaže nam predvsem analogne predmete, ki so še polni gumbov in tako zgrajeni, da se jih da celo popraviti; od starega fotoaparata in pisalnega stroja tja do vinilnih plošč in avdiokaset.

Zelo me je zanimalo, ali to drži, in precej sodelavcev in sodelavk, ki so zdaj v dvajsetih, mi je to navidezno nostalgično stališče potrdilo. Zakaj ta fascinacija nad temi »starimi rečmi«? Prvi razlog je ta, da je bil njihov svet zaprt za nekim ekranom. Ali kot pravi mladi youtuber, nikoli ni imel pravih predmetov, ker je bilo »vse zaprto za neko šipo,« po kateri je lahko samo drsal s prstom.

Zato je razumljivo, da je fotografski aparat tako močan v svoji konkretni predmetnosti, da se kamera na telefonu ne more primerjati z njim. To ni samo izraz neke muhaste nostalgičnosti, češ »imajo preveč vsega, zato se vračajo«. Sedanje hrepenenje po konkretnem predmetu je zdrava reakcija na virtualno skrajnost današnje družbe. Lahko bi poimenoval to kot neko »željo po obvladovanju reči«. Saj je po drugi strani že dokazano, da so v zadnjih letih predmeti tisti, ki nas obvladujejo.

Če pojem še razširimo, je treba resno pretehtati pojem lastništva v internetni dobi in takoj opazimo, da vse, kar smo do včeraj definirali kot »moje«, ni nujno, da je še veljavno. Danes lahko govorimo o »dostopu«, kjer smo prej mislili na »imetje«. Razlika je zelo velika: v virtualnem svetu so dostopne stvari brezpredmetne oziroma nematerialne. Pozor: niso virtualne, ker je kupljeni film na platformi še kako realen, saj sem ga tudi plačal. A ostane za tisto »šipo«, saj ga ne morem shraniti na svojo polico.

Imam predmet brez predmeta. Glasbo brez plošče, CD-ja ali kasete. Lahko berem zgodbo brez fizične knjige. Lahko hranim ogromno podatkov, a tistega arhiva ne bom nikoli zares imel - recimo - na podstrešju. In še bi lahko našteval.

Ko si se prebudil v analognem času, si lahko šel do svoje plošče in zaigral glasbo, ki ti je všeč. Lahko si segel po knjigi, jo prelistal in jo pustil na divanu, preden si pogledal film na videokaseti ali na DVD-ju. Knjiga, film, plošča so bile tvoje. Za vedno. Nekje na podstrešju še vedno hranim ameriški VHS filma The Blues Brothers, ki sem ga v času osnovne šole gledal skoraj vsak drugi dan. In to čeprav nisem govoril niti pol besede angleško. A film sem znal na pamet. Danes lahko samo dostopamo do tega, kar smo si pridobili z naročnino.

Vsi, ki smo itak doživeli razkošje sveta predmetov, obče sprejemamo tehnološki čas, v katerem živimo, kot nekakšen napredek. Za vse ostale generacije, ki verjetno ne bodo imele kaj dosti materialnih spominov, pa je to žalostna in pusta realnost. Vse se odvija nekje drugje. Ta drugi svet pa je zelo močan in vpliva na realnost. Zato ponavljam: ne smemo misliti, da je vse, kar se odvija za ekranom, le nekaj »virtualnega«. Psihološke rane, ki jih povzroča zlobna beseda na spletu, so še kako realne, čeprav so del dialoga, ki ni nikoli potekal v prostoru.

Iluzija hitrega dostopa do neskončne knjižnice glasbe, filmov in knjig je zelo lep občutek, a je v resnici površinska in lažna slika stvarnosti. Seznami, ki so na razpolago, so omejeni vedno na določen čas, spremenljivi in predvsem niso vedno vsem na razpolago. Koliko filmov je bilo do pred kratkim brezplačnih na platformi Prime Video, dva tedna kasneje pa niso več na razpolago ali vsaj proti plačilu?

Podobno velja za vse knjige, ki jih hranim na elektronskem bralniku: Amazon je pravi lastnik vseh tistih strani ter mojih podčrtavanj in zapiskov. Za shranjevanje datoteke vseh zanimivih citatov plačujem Readwise. Moje režijske knjige (ki jih seveda tudi natisnem) so v aplikaciji Notability.

Pred meseci so po nekaterih tehničnih revijah razpravljali, kako bi bilo treba ponovno zahtevati povratek k internetu brezplačnega trga. V resnici je že prepozno. Letna naročnina ali mesečna naročnina, vseeno: komaj izbrišeš svoj račun, vsi tvoji podatki (kupljene knjige, filmi ipd.) izginejo. Ironično se mi zdi, da smo kljub ekonomiji dostopa še vedno družba imetja. Morda je to stopnja, ko smo vsi sprejeli ogromno laž? Celo pojem »prijatelj« je v času Facebooka pridobil nov pomen.

Moja generacija je verjetno prenaglo vsilila svojo vizijo napredka, tudi takim, ki si želijo podoben svet spominov, kot smo ga imeli še mi.