BOKSARSKA VREČA: Sposobnost sprejemanja novosti

Vse kaže, da je družba, v kateri živimo, nezavedno ali morda zavedno reakcionarna. Njena »konservativnost« se bo v naslednjih tednih lepo pokazala v že videni igri: »Dokler moremo, se delajmo, kot da živimo še pred pandemijo.« Potreba po povratku v sfero, ki smo jo pred leti definirali kot »normalno«, je precej razumljiv dejavnik v tako dolgi in slabo nadzorovani pandemični situaciji. A je res tako nemogoče za človeka 21. stoletja spremeniti način življenja, dela in druženja?

Človek je znan po tem, da se zna prilagajati. Skrbi me, da se bo družba zagrizla v nekaj, kar bo itak drugačno, zanemarjala pa bo velike spremembe, ki terjajo budnega in kritičnega državljana. Na ekonomski in zdravstveni ravni bodo nastopile velike novosti. Trg dela bo preobražen do temeljev. Dodam naj še kočljiv problem, ki me zanima že nekaj let: sobivanje z umetno inteligenco in novimi dosežki na področju genetike.

Take teme bodo res postale vsakdanji kruh (v resnici so že zdaj, a niso teme, za katere bi politiki pridobivali glasove). Kako jih bomo sprejeli in nanje reagirali, če se družba apriorno upira spremembam? Naj ponudim primer, da bo jasno. Ko sem leta 2018 prebral zgodbo o kitajskem zdravniku, ki je genetsko modificiral dvojčici, se mi je zdelo, da prebiram nekaj znanstvenofantastičnega. Še podrobneje: He Jiankui je kitajski znanstvenik, ki se je poslužil genetske tehnologije CRISPR-Cas9, da bi spremenil gene. Cilj je bil, da se deklici po rojstvu in celo življenje ne moreta okužiti z virusom hiva – njun oče je bil namreč seropozitiven. Novica je leta 2018 šokirala predvsem zdravstvo, tako da so Jiankuia nazadnje odpustili.

Trenutno me etično vprašanje ne zanima. Morda me zaradi humanistične izobrazbe in ljubezni do naracije prej mika izvedeti, kako se je zgodba nadaljevala.

Leta 2020 sta znanstvenici Jennifer Doudna in Emmanuelle Charpentier prejeli Nobelovo nagrado za kemijo, ker sta odkrili posebno genetsko tehnologijo, ki zmore marsikaj. Tehnologiji je ime CRISPR-Cas9.

Priznana tehnologija za t. i. genetski editing je torej splošno sprejeta v svetu nobelovcev in raziskave na tem področju so se medtem pomnožile in razširile. Poglobljenih debat okrog etične in zakonodajne dileme pa je zelo malo. Pred dnevi je drugi nobelovec, tokrat literat Kazuo Ishiguro, spregovoril o svoji novi knjigi, v kateri si postavlja etična vprašanja glede genetske manipulacije embrijev.

V odličnem intervjuju v reviji Stern je izpostavil, da ne govorimo več o bolnih fantazijah, marveč o konkretnih možnostih. Znanost in humanistika morata zato stopiti v korak, da se obravnavajo vprašanja, dvomi in strahovi. Trenutno živimo še v demokraciji, kjer si domišljamo, da smo si med seboj enaki. Kaj se bo zgodilo, če se bodo naenkrat pojavili »izboljšani« ljudje? Ishiguro je postavil veliko pretresljivih vprašanj, ki nujno potrebujejo debato.

In tukaj se vračam na začetek kolumne. Debato s kom? Politika je tako nezrela in nesposobna odločitev, da je poklicala Očeta - Draghija, da jih popelje skozi nerazrešeni kaos. Družba je prepričana, da se bo vse vrnilo v stare tire (kot kdaj? 2018? 2002? 1996?), in o »problemih« noče niti slišati. Jamranje nad znanostjo in lažno prepričanje, da je kultura predvsem sprostitev, je v družbi, ki nima večjih zahtev razen te, da jo pustijo pri miru, ustvarila idejno plitvino v odnosu do sveta.

Iz tega sledi novo vprašanje: komu bomo prepustili tako pomembne debate in odločitve?