Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

BOKSARSKA VREČA: Vreča o Vreči

Trst |
27. mar. 2024 | 17:10
    Dark Theme

    Pred dnevi sem pregledal nekaj starih kolumn, ko sem se zavedel, da so minila skoraj štiri leta od moje prve kolumne v našem časopisu. Le nekajkrat sem zamudil rok oddaje (v glavnem zaradi službenih obveznosti), v večini primerov sem vendarle skušal obdržati obljubo, da se srečamo vsaka dva tedna. Zato bi danes najraje odgovoril na vprašanja, ki se večkrat vračajo.

    Kako je prišlo do imena rubrike Boksarska vreča? Zelo enostavno. Pred približno sedmimi leti sem prvič poskusil trening boksa. In je bilo res zabavno. Odgovarjalo je mojim potrebam, veliko se skače s kolebnico, kar me vedno razveseli, in udarja se v lepo vrečo. Takratna trenerka mi je rekla, da je trening precej terapevtske narave, če vse svoje frustracije, dvome in jezo namenjamo vreči in jo udarimo močno (pod pravim kotom, s pravo tehniko in blablabla), da zadoni po celi telovadnici. S časom sem razumel, da je treba udariti sicer močno, a tudi precej hitro, ker mora roka nazaj v obrambo obraza. Ker sem klepetulja po naravi in imam pri sebi vedno zvežčke z zapiski, sem res potreboval neko vrečo, kamor zaprem to verbalno gmoto in jo metaforično premlatim. Vsi dvomi, vprašanja, zanimanja in spoznanja, ki me trenutno vznemirjajo, so morali sem. Tiste, ki nimajo smisla za humor, opozarjam, da ne pišem teh kolumn z boksarskimi rokavicami.

    Zakaj nisi odprl svojega bloga? Ker nisem pristaš socialnih omrežij. Kot še mladi študentek na Erasmusu (pisalo se je leto 2007 - kako smešno daleč!) sem s skupino prijateljev razmišljal, da bi imeli kanal na YouTubu, kar bi pomenilo, da bi bil zdaj tako bogat, da bi pred tedni govoril pri Fabiu Faziu kot prvi zamejski influencer! Čeprav je bila ideja videov neko zelo filozofsko debatiranje (prijatelja sta bila filozof iz Neaplja in doktor inženirstva iz Trenta), smo precej hitro opustili to laskavo možnost, ker nismo vedeli, kako bi se tega sploh lotili. Leta 2007 je bil YouTube še zelo enostavna platforma. Vsekakor iz prvotne ideje ni nastalo nič.

    Ponovno me je mikalo storiti nekaj podobnega v času covida, ker so gledališča z uvajanjem videoposnetkov predstav dosegla neko smešno točko samouničevanja: delo ni bilo plačano, arhivski posnetek so včasih prodajali, kot bi to lahko nadomeščalo predstave v živo, pa se mi je zazdelo, da bi bilo dobro, ko bi se o gledališču drugače govorilo. Imel bi nekaj intervjujev, nekaj kratkih izjav igralcev in piscev, pa bi izbiral tedensko temo in jo razstavil na prafaktorje. A tudi iz tega se potem ni nič zgodilo, ker si nisem upal vsega začeti sam, pa je šlo, kot je šlo. Glede bloga pa je drugače. Imam še vedno idealni naslov za morebitno slovensko stran: Blog pomagaj, kjer bi lahko združil vse mogoče vzdihe glede našega prostora. Z blogom nisem pa startal, ker ne bi rad futral umetne inteligence zastonj s svojimi idejami.

    Si nameraval pisati kolumne tudi v italijanščini? Ja, sem. Eden izmed razlogov, da sem tudi sprejel pisanje za Primorski dnevnik, je vezan na moje delo (super heroj, za vse tiste, ki ne vedo, da sem režiser), ki me večkrat pelje v kraje, kjer se ne govori slovensko. Da ne bi popolnoma izgubil stika z jezikom, sem se odločil, da je to zelo dobra možnost, da se prisilim v neko aktivno razmišljanje v slovenščini. Da bi lahko mirne duše spal, moje pisarije požegna tudi lektorica iz Ljubljane (hvala, Živa!), da ne bi koga zadela srčna kap, ko prebere moje besede. Vrh tega pa se mi zdi prav, da se standardizacija ne zgubi v malomarnosti povprečja ne(vedno)aktivnega govorca. V primeru, da mi bo dana priložnost pisati kaj v italijanščini in bi me časopis zanimal, bi to rade volje počel.

    Zakaj ne izdaš zbirke kolumn? Ker v tem še ne vidim pravega smisla. Z leti opažam, da se nekatere teme ponavljajo, ker me določeni argumenti bolj zanimajo od drugih. A nisem ekspert, sem izgubljen. Včasih frustriran, ker ne razumem sveta - ja, manjšina je tudi del sveta, čeprav nekateri pozabljajo na to. Zato raje še ne udarjam po drevesih, dokler ne najdem prave forme za osmišljeno knjigo. In raje naperim svoje pesti v vrečo, polno besed.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani