BRIDGE & ROLL: Navadno mafijsko obračunavanje

Prejšnji teden sem bil v škripcih zaradi nedeljske športne pustosti. Nič se ni zgodilo važnega in moral sem torej zabresti v psiho-socio-filozofsko razglabljanje, nekaj, kar nerad počnem. Sklenil sem, da bom danes bolj lahkoten in da bo ta kolumna v glavnem humorna in razvedrilna. A se spet ni zgodilo nič nenavadnega in sem brez aktualnih tem, ki bi se jih lahko lotil. Tadej Pogačar je sicer zmagal na dirki od Liege-Bastogne-Liege v najstarejši kolesarski dirki skupine, ki jo imenujejo »spomeniki«, ali kaj, ko je to vse prej kot novica, saj, ko je zdrav, na njej vedno premočno zmaguje in edina letošnja novost je bila ta, da je odpor novega bodočega šampiona, 19-letnega Francoza Paula Seixasa, strl šele v zadnjih metrih zadnjega od strmih vzponov na progi.

Na mojo srečo, pravzaprav nesrečo, pa je izbruhnil italijanski nogometni »škandal«, ki je zarezal v sodniško organizacijo in ki se tudi precej neposredno dotika kluba, ki je na tem, da osvoji ligo. Napisal sem škandal v navednicah, kajti zame je to vse prej kot nenavadna zadeva. Velike športne organizacije, predvsem tiste, v katerih se vrtijo ogromni denarji, so vse bolj ali manj mafijske združbe. To so zaprti krogi, kjer se ljudje kontrolirajo med sabo brez zunanjega vpliva. V njih je edino trdno pravilo tisto, ki zahteva popolno pripadnost z obvezo molčečnosti («omertà«) v zameno za proste roke pri kateremkoli umazanem poslu, s katerim se lahko posameznik obogati na račun onih, ki so manj spretni, ali ki so od njega odvisni za svoje nadaljnje kariere. Velja torej zakon džungle, v katerem uspevajo samo najbolj kruti in neizprosni, zlasti najspretnejši v ribarjenju v kalnem. Ta sistem ima seveda, tako kot vsak sistem brez pisanih zakonov, svoje šibke strani. Problem se pojavi, ko je nekdo veliko sposobnejši od vseh ostalih in postane torej pravi car, ki nadzira vse in tako škodi »zdravi konkurenci«, s katero se običajno vse skupaj izravnava. Pred leti je v Italiji izbruhnil t. i. škandal Calciopoli, kjer se je jasno videlo, da v italijanskem nogometu vlada na vseh področjih takratni športni direktor Juventusa Luciano Moggi, ki je krojil dogodke tako na nogometnih poljih kot zunaj njih po svoji mili volji. Moje mnenje je takrat bilo (in še vedno je, kajti mislim, da je vse skupaj skoraj »fiziološko« v organizaciji take narave), da je bil Moggi enostavno sposobnejši in spretnejši od vseh ostalih v drugih klubih, ki bi sicer hoteli delati iste stvari, kot jih je počenjal on, ali niso bili dovolj sposobni, da se mu uspešno zoperstavijo. Sistem je bil zato neuravnovešen in, da se spet vzpostavi »red«, ga je bilo treba odstraniti, da se vse vrne v stare tire. Kar je bilo seveda storjeno, Moggi je bil prikazan kot vrag, ki je razburkal obstoječi »čisti« red, in vse je bilo spet dobro in pošteno. Tako so zadevo prikazali in potolažili ljudi. Mene ne, kajti zame je bila to čista mafijska operacija razčiščevanja računov, ki je spravila stran moteč element zato, da potem vse poteka po starem.

Zadeva, ki je pravkar prišla na dan, je po mojem normalen boj za premoč v nogometni sodniški organizaciji, kjer je očitno neporavnanih računov veliko in so se torej aktivirale sile, ki skušajo spet vzpostaviti pravo razmerje moči v organizaciji sami. Nič novega pod soncem. Kako drugače razumeti, od kod prihajajo razni skrivni posnetki tako privatnih kot telefonskih pogovorov, ki so privedli do preiskave? Normalno mafijsko obračunavanje bo prej ali slej spet vzpostavilo red, ki je v tem trenutku iz razlogov, ki jih samo vpleteni poznajo, ogrožen. Kar me pri vsem tem izredno moti, je način, kako so se italijanski mediji lotili zadeve. V nedeljo zvečer sem spremljal oddaje, v katerih me je predvsem zanimalo, če sta se Milan in Juventus prijateljsko dogovorila za neodločen izid, ki je ustrezal obema, in se torej v glavnem na igrišču v 96 minutah ni dogajalo nič. Na žalost sem moral slediti razpravam o »škandalu«, kako je do njega prišlo, kdo je vpleten in kaj storiti, da bo dogajanje v sodniški organizaciji spet čisto kot solza. Ob vsem tem so voditelji oddaj zatrjevali, kako se slabo počutijo, ko morajo poročati o umazanih stvareh, medtem ko vsi, ki smo imeli od blizu opravka z italijansko nogometno novinarsko »kulturo«, vemo, kako je taka zadeva zanje kot naročena, da lahko sproti, dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto, nakladajo novice in demantije, in pri tem lahko tudi sami sodelujejo pri usmerjanju javnega mnenja. In meni pri vsem tem hinavstvu gre na bruhanje.