BRIDGE & ROLL: Olimpijske igre so edinstvene

Končno so se začele olimpijske igre. Moram priznati, da sem bil pred otvoritveno slovesnostjo velik skeptik, ker sem bil prepričan, da bodo Italijani uprizorili pompozno retoričen spektakel, kot se od naroda, ki je nagnjen k melodramatičnosti, pričakuje. Ob tem sem se tudi spraševal, kako bodo z običajnim načinom, kako se otvoritve organizirajo, uskladili dejstvo, da se tokrat tudi uradno olimpijada odvija v dveh (pravzaprav še več) različnih krajih, ki ju ločuje kar nekaj sto kilometrov. In zdaj moram tudi priznati, da sem se pošteno zmotil. Otvoritev je bila zelo lepa, na zelo visoki umetniški ravni (celotna Scala, ki ni prav zadnja glasbena ustanova na svetu, je bila zraven) in zelo lepo zasnovana s humorističnimi in samoironičnimi vložki, in je po mojem dosegla višek v kratkem filmu, kjer italijanski predsednik pobere v tramvaju padlo igračko mali deklici in potem, predem se odpravi na stadion, da roko sprevodniku, ki ni nihče drug kot Valentino Rossi.

Tudi mimohod so tehnično zelo dobro rešili s sočasnimi mimohodi na štirih lokacijah, ki so se sicer precej vlekli, ali se nikoli niso zataknili. Tudi dvojno dvigovanje olimpijske zastave in prižiganje olimpijske bakle v Milanu in Cortini je bilo zasnovano zelo dobro in torej, če potegnemo črto, razen tega, da se je vse skupaj pričakovano zavleklo globoko v noč in trajalo celo uro več od napovedanega, je treba priznati, da so se režiserji in izvajalci prireditve odlično odrezali.

Veliko pomislekov je dvignilo tudi dejstvo, da se vse skupaj odvija na raznih prizoriščih, ki so med seboj zelo oddaljena, in je torej olimpijada bolj ali manj skupek svetovnih prvenstev. Prvotni smisel olimpijskih iger je bil ta, da se športniki vsega sveta enkrat vsaka štiri leta zberejo in proslavijo to največjo športno prireditev v skupinskem, prijateljskem - olimpijskem duhu. Žal so podnebne spremembe privedle do tega, da so zimski športi vedno bolj primorani se odvijati v krajih, kamor zima še prihaja, beri v visokogorju, in je torej vedno težje, da se igre organizirajo v bližini velikega mesta. Izbira Milan-Cortina je bila zato neizbežna, in bo to tudi vodilo za vse naslednje olimpijade, kot bo tista v Franciji. Razpršenost tekmovanj in oddaljenost prizorišč sta bila zato razlog za strah, da se ne bi v takih okoliščinah olimpijski duh razblinil. Na srečo pa je bil, vsaj po tem, kar smo doslej videli, ta strah odveč.

Osebno sem bil prisoten na treh olimpijadah, od teh na dveh zimskih, in moram vsem tistim, ki snobovsko gledajo na šport - še posebej tistim, ki cinično (in po mojem popolnoma nerazumno, v smislu, da niso dojeli, kaj je sploh šport) gledajo na vrhunski šport kot na parado gospodarskih korporacij, ki si delajo globalno reklamo ob sicer bleščečem, a puhlem spektaklu -, povedati, da je olimpijski duh vedno skoraj fizično prisoten na vsaki olimpijadi, in samo na njej. To velja tako za tekmovalce, za katere so te igre, predvsem v manj popularnih športih, vrhunec vsega tega, kar počenjajo z velikimi napori in z ogromno predanostjo v iskanju svojih telesnih in duševnih meja, kot za gledalce, ki na olimpijskih igrah uživajo v druženju z ljudmi od vsepovsod ob glasnem, a vedno korektnem navijanju za svoje atlete.

Za Slovenijo so se igre pričele, ne ovinkarimo, ne prav najbolje. In tudi z obilo smole, neverjetna tista Tima Mastnaka, ki je za vsega par centimetrov izgubil bron v paralelnem veleslalomu v alpskem deskanju. Nika Prevc je bila nesporna favoritinja na mali skakalnici v Predazzu, a je za pičlo točko morala priznati premoč nepričakovani Norvežanki Anni Odine Stroem, ki jo Nika med sezono redno premaguje, in to običajno z lahkoto. Ko sem slišal prijatelja Miho Mišiča, ki je na slovenski televiziji po koncu tekme opeval »odlično« srebro Nike Prevc in prvo kolajno za Slovenijo, si nisem mogel kaj, da pomislim na stare čase še pod Jugoslavijo, ko je bil za Slovence vsak izid med prvo deseterico »odličen uspeh«, tudi ko je bil slovenski atlet med ozkimi favoriti za kolajne. Ob vsem tem opevanju pa so bile vidne solze jeze in razočaranja na Nikinem obrazu, da ne omenim strokovnega komentatorja, njenega brata Ceneta, ki je za nekaj minut popolnoma obmolknil.

Ob tem sem se na nek način potolažil. Po osamosvojitvi Slovenije so »novi« Slovenci končno osvojili tudi samospoštovanje in, če so najboljši, jih samo zmaga zadovoljuje. Kot je prav in kot stalno dokazujeta na primer Tadej Pogačar in Janja Garnbret. A prav o tem bo še veliko govora, ker je tema po mojem naravnost fascinantna.