Prijava
Dark Theme
V nedeljo sem se zjutraj zbudil ravno v času, ko se je pričela dirka formule ena v Šanghaju in rekel sem si, zakaj si je ne bi ogledal, saj so letos spremenili pravilnik, kar se tiče motorjev, in so zato morali inženirji in projektanti avtomobilskih hiš popolnoma na novo ustvariti propelerje za svoje bolide. Z vsemi težavami in negotovostmi, ki se ob takem podvigu porajajo. In videl sem dirko, pravzaprav le začetek in nekaj prvih krogov. Očitno so pri svetovnih prvakih McLarnu in pri Red Bullu kaj slabo opravili zgoraj omenjeno nalogo, saj sta oba McLarna klavrno odpovedala še pred dirko samo, najboljši avtomobilski šofer na svetu Max Verstappen pa je komajda poganjal svojega fiča po stezi in kljub vsemu svojemu mojstrstvu končal precej daleč zadaj. Na začetku sta se pognala na čelo Ferrarija, potem sta ju z lahkoto prehitela Mercedesa z mladim Italijanom Antonellijem na čelu (uradno vozniško dovoljenje je dobil lani!) in celotna dirka se je izkazala kot neverjetno dolgočasna procesija, ki se je potem vlekla celo poldrugo uro in končala prav tako, kot se je začela - z dvojno zmago Mercedesa z obema Ferrarijema za dvojico Mercedesovih voznikov. Spektakel pa tak! V smislu, da ga ni bilo, saj so gledalci verjetno občutili iste emocije, kot če bi se usedli ob avtocesti in poldrugo uro gledali avtomobile, kako švigajo pred njimi. Seveda smo komaj na začetku sezone in se bodo stvari s časom gotovo bolj izenačile, a me je nedeljska (ne)predstava spet prisilila v razmišljanje, ki sem ga že omenil v tej kolumni, to je, koliko so v resnici motorni športi pravi športi.
Šport naj bi bil namreč način, kako se v njem izkaže človeška spretnost, motorično in umsko znanje, in res ne vem, koliko ima s tem opravka upravljanje visokotehnoloških strojev. Če ljudje, kot so Verstappen, Norris in Piastri, izpadejo skoraj smešni, mora biti nekaj narobe. Če so motorski športi res športi, potem višek takih športnikov nedvomno predstavljajo nedvomno piloti vojaških reaktivnih letal, ki morajo opravljati svoje nadzvočne pošasti v treh dimenzijah ob nepredstavljivih hitrostih. Vam bralcem puščam, da imate o tem svoje mnenje, jaz sem samo izrazil svoje. Po moje bi bili motorni športi res pravi športi in izredno bi jih cenil, če bi prav vsi piloti imeli iste pogoje na dirki, to je, če bi vsi vozili popolnoma enake avtomobile ali motorje in bi zato odločala samo osebna spretnost vsakega voznika.
Potem sem popoldne šel na košarkarsko tekmo Jadrana. Kako se je končala? V resnici mi tukaj spomin nagaja, saj se sploh ne morem spomniti, ali se je sploh igrala. Spomnim se samo, da mi je veliko kasneje prijatelj povedal, da so naši košarkarji izgubili proti zadnjemu na lestvici z izidom, ki spominja na tiste iz tekem v minibasketu. Verjetno sem končno izkusil nekaj, česar nisem nikoli prej, to je popolno brisanje iz spomina dogodka, ki te je tako prizadel, da bi ti spomin nanj težil še za veliko časa. Zato je najbolje vse izbrisati in se delati, kot da do dogodka ni nikoli prišlo.
Ko sem potem prišel domov, sem si ogledal posnetek ženske košarkarske tekme med ZDA in Italijo, ki se je igrala v Španiji v okviru kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Zelo me je zanimalo videti, kakšno je trenutno stanje ženske košarke v zibelki tega športa. Po poteku in končnem izidu tekme (več kot 30 točk razlike v korist Američank) sem seveda prišel do zaključka, da je razlika med košarko, ki se igra v ZDA, in tisto, ki se igra drugod po svetu, še vedno ogromna in bo na prvi pogled obstajala še dosti časa.
Nisem si mogel kaj, da ne bi primerjal stanja svetovne ženske košarke s tistim, kar se dogaja med moškimi, kjer so Američani vedno bolj ranljivi in morajo, če hočejo premagovati reprezentance drugih košarkarsko razvitih držav, vedno nastopati z najboljšimi, kar jih premorejo - in niti to jim večkrat ne pomaga do zmage. O tem, zakaj se je stanje v ameriški moški košarki tako poslabšalo, bi se dalo napisati knjigo (pravzaprav jo je nekdo, ki ga dobro poznam, tudi napisal).
Moje temeljno mnenje je, da se je zaton pričel sredi 90. let prejšnjega stoletja. Po pojavi strašljivega velikana Shaquilla O’Neala se je košarka vedno bolj oddaljila od prvotnega sidra, ki ga je imela na univerzah in se je vedno bolj poistovetila s primitivno, a atletsko eksplozivno igro, ki se je odvijala po javnih igriščih in parkih, kamor so običajno zahajali mladi fantje v bistvu brez nobene kulture prav na nobenem področju. In je zato sčasoma postala igra neukih atletskih pošasti, ki nimajo pojma o osebni tehniki in taktiki, da ne omenim skupne igre. Na srečo pa so v ZDA vsaj ženske, tudi ker so, hočeš nočeš, reklamno veliko manj zanimive, ostale zveste stari tradiciji, ki pravi, da je košarka logičen šport za inteligentne ljudi. In če ti to nisi, je bolje, da se lotiš česa drugega.
