BRIDGE & ROLL: Pogačar z miselnostjo velikega pustolovca

Ta konec tedna sem imel veliko družbenih obveznosti in ob vsem tem se mi je pripetila velika nevšečnost za takega velikega tehnološkega analfabeta, kot je podpisani. Pokvarila se mi je namreč naprava, ki mi omogoča, da na svojem televizorju gledam kanale, ki se prenašajo zemeljsko digitalno, tako da sem zdaj popolnoma odrezan od kanalov RAI in RTVSLO. In prav zato nisem mogel slediti zanimivim tekmam v zimskih športih, ki so prinesle velika zadoščenja predvsem družini Prevc.

Prav zaradi tega sem veliko časa preživel za računalnikom in sem tam sledil raznim spletnim kanalom. Bral sem poročilo o tiskovni konferenci, ki so jo priredili kolesarji mogočnega kluba UAE Emirates, na kateri so razkrili svoje plane za naslednjo sezono. Seveda je vse prisotne in navdušence najbolj zanimalo, kaj bo povedal slovenski superzvezdnik Tadej Pogačar, kajti od njegovih planov je precej odvisno, kaj bodo sploh lahko zmagali konkurenti, kajti na tekmah, kjer on nastopa, običajno ni »vampov za mačke« (trippa per gatti), kot temu pravijo Italijani. Ko so ga vprašali, če bi raje osvojil svoj peti Tour de France ali prvič klasiko na kockah od Pariza do Roubaixa, je bil Pogačar zelo jasen: »Paris-Roubaix, seveda! Tour sem že osvojil štirikrat, dirke na kockah pa še nikoli. Med štirimi in petimi zmagami skorajda ni razlike, med nikoli in enkrat pa je razlika ogromna.«

Ob tej njegovi izjavi sem se, moram priznati, globoko zamislil. Prišel sem do zaključka, da je v njej bolj ali manj zbrano vse tisto, kar loči rojenega serijskega zmagovalca od ostalih ljudi na tem svetu. Med tako imenovane »luzerje« najprej uvrščam samega sebe, kajti, kot prijatelji dobro vedo, moj moto je »čez komod ga ni«, kar pomeni, da se človek, kakršen sem jaz, najbolje in najbolj udobno počuti v svojem mehurčku, kjer za vsako stvar ve, o čem je govor, in ga zatorej nič ne more presenetiti, in je vse, kar se mu dogaja, brez problema predvidljivo. Taki ljudje, kot sem jaz, so torej popolnoma nepripravljeni na katerikoli nov izziv, ki jih lahko samo prestraši in zaskrbi, in ki se mu torej skušajo na vsak način izogniti.

Za zmagovalca je smisel življenja povsem nasproten. Ko v nečem postane gospodar, ko točno vedno ve, kaj mora storiti za to, da premaga določen izziv, se mu cel postopek zdi vedno bolj dolgočasen in se ga naveliča. Zmagovalec hoče vedno nove izzive in je torej vedno v iskanju izhoda iz svoje cone udobja. Na tak način so razmišljali veliki pustolovci in raziskovalci, ki so narisali moderni zemljevid sveta, ki so tlakovali poti do najbolj oddaljenih krajev in ljudi, ki so ustvarili sodoben svet z vso njegovo trgovsko in znanstveno povezanostjo in so torej enostavno ustvarili napredek. Če bi bili vsi taki, kot sem jaz, bi še vedno živeli v brlogih in pridno lovili divje živali po gozdovih z meči in sulicami.

Vsi ljudje, ki sem jih pravkar omenil, so točno vedeli, v kaj se spuščajo, in si niso sploh postavljali vprašanja, če bodo to strašljivo pot v neznano preživeli, ampak so bili vseeno prepričani, kot pravi Dantejev Odisej, da nismo bili ustvarjeni, da živimo kot živali, ampak da sledimo kreposti in znanju. Magellan ni imel pojma, kam gre v svoji nori poti okoli sveta, ampak je bil za to pripravljen tudi umreti, kot se mu je sicer v resnici zgodilo nekje v Indoneziji, kjer so ga ubili razjarjeni domorodci in se je odprava vrnila domov brez njega. Šport je v svojem malem popolna, pa čeprav veliko manj kruta v svojih posledicah, prispodoba življenja in njenega smisla in se odvija po popolnoma istih dinamikah. Posledice poraza so v glavnem moralne narave, a upam si misliti, da so za rojene zmagovalce prav tako boleče in jih potem pestijo skozi celo življenje.

Zmagovalec zato sovraži poraze in je pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči, da se jim izogne, in bo zadovoljen samo takrat, ko bo končno premagal vsak izziv, ki se mu ponuja. Zmagati še enkrat na dirki, kjer si že večkrat dokazal, da si najboljši, te ne zanima, saj veš, da tam lahko zmagaš, ko se ti zahoče. In je prav zato eden najboljših dokazov, da je nekdo poraženec, to, da hoče biti rekorder v osvojenih zmagah na eni sami dirki ali tekmovanju in s tem priti v anale. Pogačar bi pravilno rekel: »In kaj potem? V čem je pravzaprav razlika? Zmagaj nekje, kjer nisi še nikoli. Samo to je važno, če hočeš zares premikati mejnike«.