BRIDGE & ROLL: Slabi gledališki igralci na zelenicah

Nekdo je nekoč zapisal, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Ko damo žogo na domet malemu otroku, ki je komaj shodil, je prvo, kar bo skoraj nagonsko naredil, to, da jo brcne. Prav zaradi te vrojene lastnosti, ki jo ima vsak otrok, je in bo nogomet vedno zdaleč igra številka ena na svetu. Bolj ali manj vsi otroci, ko se skupaj dobijo na katerikoli ploščadi, da bi se igrali, se neizbežno delijo na dve skupini (običajno to delo opravi lastnik žoge, da si zagotovi prisotnost v boljši ekipi), potem določijo, kje so vrata, na gol postavijo najbolj nerodna dva v skupini in končno igrajo nogomet. Ali vsaj nekoč je bilo tako, predvsem pri nas. Hvala bogu pa je svet velik in se predvsem v Južni Ameriki in Afriki to še vedno dogaja. Če ste prejšnji teden prebrali moj prispevek, boste vedeli, da je zame to druženje v skupinski igri, ki je nihče ne nadzira od zunaj, izredno poučno in vzgojno in bi ga morali, tudi s prisiljeno začasno odstranitvijo staršev, spet nujno uvesti v vseh naših vrtcih in šolah.

Ko potem otroci zrasejo in ko se najbolj nadarjeni med njimi začnejo ukvarjati z organizirano obliko nogometa, postane to šport in ne več igra. In tu se vse zalomi. Ker je nogomet zdaleč najbolj popularen šport na svetu, prav zaradi tega, ker so ga prej ali slej igrali vsi, in zato vsakdo misli, da vse ve o njem, se je neizbežno prelevil v ogromno gospodarsko organizacijo, ki obrača nezamisljivo količino denarja. Evropska nogometna krovna organizacija Uefa je denarno najbolj donosna na svetu, bolj kot svetovna nogometna zveza ali celo Mednarodni olimpijski komite. In vsi vemo, da so materialni interesi vedno v nasprotju z moralnimi, ker so pač cilji največjega možnega zaslužka vse prej kot čisti in brezmadežni v svetu volkov, v katerem preživijo samo največji spretneži, ki so jim vzgojni vidiki športa zadnja skrb. Predvsem v športno-kulturno zaostalih deželah, kot je npr. Italija, je postal nogomet vsakodnevni proizvajalec vseh mogočih televizijskih in spletnih debatnih oddaj, v katerih v glavnem, da bi se prilagodili primitivni športni kulturi velike večine gledalcev in sledilcev, na dolgo in široko mlatijo prazno slamo in se zavzeto ukvarjajo bolj ali manj s spolom angelov. V vsaki tekmi, ki jo »analizirajo«, največ časa posvečajo »spornim« dogodkom, ko je sodnik določil ali ne enajstmetrovko, ali ko je nekomu dodelil rdeči namesto rumenega kartona. Ljudi namreč v glavnem zanima samo to, saj so te teme mogočen motor za vnete in neskončne debate po barih. Dejstvo, da kar je bilo, je bilo, in če bi moja babica imela koleščka, bi jaz bil voziček, točno nobenemu ne pade na pamet. Kako sta sploh ekipi igrali, kakšen nogomet sta pokazali, je zadnje, kar zanima, saj je že pač tako, da je edino merilo uspeha končni izid. Če si zapravil deset stoodstotnih priložnosti, če si zadel tri droge in dve prečki in je nasprotnik dal gol v edinem pravem napadu, ki ga je uprizoril v celi tekmi, potem je imel prav on in si je zaslužil zmago.

Naj bo jasno, tudi meni je všeč nogomet in ga gledam od malih nog. Prav zato, če hočem videti gole prvenstvenega kroga, moram tudi sam gledati te oddaje in slediti raznim debatam o nesojenih enajstmetrovkah in grobih prekrških. V vseh neskončnih posnetkih, ki jih vrtijo, iz vseh mogočih kotov in ob vseh počasnih posnetkih, pa me ena stvar izredno moti. Nihče od komentatorjev se ne obregne ob nespodobne scene, ki jih uprizarjajo igralci, ko se jih nekdo dotakne. Stalno vidim igralca, ki ga nasprotnik slučajno udari, ko začne tuliti, se zvijati in se držati za glavo, ki se je je nasprotnik sploh ni dotaknil. Vsi, ki smo se ukvarjali s športom, vemo, da prave poškodbe povzročajo bolečino, ki ne dopušča zvijanja po terenu, ker ima poškodovanec vse drugo po glavi. Prav zato bi morala osnovna športna morala ožigosati to nespodobno navado igralcev, ki so se je očitno (zelo slabo in prav nič verodostojno) naučili od malih nog. V kakšne šole so pohajali, bi bilo zanimivo vedeti, prav zato, da bi te »učitelje« takoj odgnali od katerega koli stika z odraščajočo mladino. Na najvišji ravni bi morali temu primerno streči prvič na igrišču, ko bi moral po mojem vsak sodnik zvijajočemu se slabemu gledališkemu igralcu avtomatično pokazati vsaj rumeni karton, in drugič v televizijskih komentarjih, ko bi morali te smešne prizore poudariti in se ob njih pošteno nasmejati. Predvsem pa bi se sami igralci morali zgledovati po drugih športih, na primer ragbiju, kjer taka obnašanja že znotraj same ekipe upravičeno prezirajo in zaničujejo.