BRIDGE & ROLL: Tudi v neo-košarki kraljujejo inteligentni

Pred nekaj tedni sem napisal, da je prva stvar, ki jo otrok naredi, ko komaj shodi in mu damo žogo, ta, da jo brcne, in bo torej nogomet vedno in za vselej kralj športov z žogo. Če pa potem gremo naprej s podobnim razmišljanjem, se takoj vprašamo, kaj bo malo bolj odrasel otrok naredil z žogo, ki mu jo položimo v roke. Odbojkarski navdušenci bodo takoj rekli, da bo poskusil »čekič« ali pravilno podajo s prsti. Jaz, ki sem strasten košarkar, pa bom takoj pripomnil, da bo žogo povsem naravno najprej popestoval in še na kraj pameti mu ne bo prišla misel, da se ji takoj odreče, potem pa bo skušal videti, kaj se zgodi, če jo spusti na tla. Ko bo začudeno ugotovil, da odskakuje, bo skoraj nagonsko skušal usmerjati po svoji volji to čudežno lastnost žoge in jo bo neizbežno začel voditi po sobi, ali »driblati«, kot temu pravimo košarkarji. Takoj potem bo začel misliti, kam jo lahko zaluča v kako tarčo. In če mu v kot sobe postavimo mali koš, kot je to storil Saša Dončić s sinčkom Luko, bo mali takoj pomislil, kako lahko žogo spravi skozi obroč in se bo sčasoma pomikal vedno dlje in poskušal zadevati cilj z vedno večje razdalje. Zato bo, oprostite mi, košarka vedno kraljica športov, v katerih se žoga upravlja z rokami. Ravno dejstvo, da se uporabljajo roke, to so udje z upogljivim palcem, ki lahko žogo tudi trdno držijo in ki po drugi strani omogočajo človeku (v smislu vrste homo sapiens), da jo usmerja v katero koli smer z največjo možno točnostjo, omogoča skoraj neskončno načinov, kako in kam jo lahko poda.

Košarka je torej že v svoji biti umsko zelo zahteven šport, ker je ta neskončna možnost upravljanja žoge z najbolj spretnimi udi, ki jih imamo, in ki so omogočili naši vrsti, da je zagospodarila svetu, tesno povezana z delovanjem naših možganov (ki jih je tako neskončno razvila ravno čudežna sposobnost naših zgornjih udov), ki se morajo v delčku sekunde odločiti, kaj bomo z žogo naredili, če bomo metali na koš ali jo podali prostemu soigralcu. Ob vsem tem se košarka, v primerjavi z nogometom, igra v veliko manjšem prostoru, v katerem se na nekaj kvadratnih metrih gnete deset ljudi v stalnem gibanju, ki se neizbežno prerivajo in stalno trkajo eden v drugega. Zato se morajo vse odločitve o poteku igre sprejemati ne samo v delčku sekunde, ampak tudi morajo biti vsi igralci ekipe skoraj v umskem stiku, tako da vsak lahko razume, kaj hoče soigralec z žogo, kam želi, da se postavim, da bom ob sprejeti podaji v najbolj nevarnem položaju za nasprotnikovo obrambo.

Nujna posledica vsega tega je ta, da mora biti pravi igralec košarke umsko razvit človek, ki v vsakem trenutku ve, kaj se od njega zahteva, da bo najbolj koristen za svojo ekipo. V Italiji me poznajo po opombi, ki sem jo izustil v nekem komentarju: »Košarka je logičen šport za inteligentne ljudi. Če to nisi, se loti česa drugega.« Za to svojo ugotovitvijo, ali, če hočete, izrekom, še vedno trdno stojim, ne samo, vedno bolj se mi zdi gotovo pravilna, kajti v vsej zgodovini košarke nisem nikoli in nikjer zasledil vrhunskega košarkarja, ki bi bil, ne rečem neumen, ampak vsaj povprečno inteligenten. Vsi vrhunski košarkarji so se vedno potem izkazali kot zelo inteligentni ljudje. Življenje izven igrišča in po koncu športne poti postavlja povsem nove izzive, ki mu tudi najbolj inteligentni ljudje večkrat niso kos, ampak to je povsem druga zgodba, ki s temeljno inteligenco nima nobene veze.

Žal je dandanes vse to, kar sem pravkar napisal, obrnjeno povsem na glavo. Smernice razvoja košarkarske igre se vedno postavljajo tam, kjer je ta šport najbolj razvit, predvsem pa tam, kjer se okoli njega obračajo največji denarji, in to je seveda NBA, severnoameriška košarkarska profesionalna liga. V zadnjih tridesetih letih iz različnih razlogov, ki jih obširno razčlenjujem v svoji novi knjigi, ki bo izšla februarja, se je v NBA košarka spremenila v brezglavo igro, kjer se v glavnem samo meče iz najbolj nemogočih položajev in ob prvi priložnosti ter kjer kraljujejo bedasti silaki, tisti, ki jih Tržačani slikovito imenujejo »porivalci vagonov« (sburtavagoni). S tako košarko, ki skoraj zavestno zanemarja in zaničuje vse, kar je najbolj žlahtnega v njej, enostavno nočem imeti več opravka.

Skoraj ironično je, da vseeno v tej - rekel bi po orwellovsko - neo-košarki še vedno kraljujejo inteligentni ljudje, kot sta Dončić in Jokić, ki sta telesno povsem normalna človeka za potrebe vrhunskega športa. Ampak nihče se tega več ne zaveda. In prav zato me taka košarka ne zanima več.