EMERGENCY: Life Support, mozaik človečnosti

Desetdnevne izkušnje na reševalni ladji Life Support je bilo v ponedeljek (31. marca) opoldne konec. Slabo vreme nam jo je zagodlo, visoki valovi in močan veter s severovzhoda so ladjo prisilili k šestdnevnemu postanku v Catanii, med katerim si je posadka oddahnila in nabrala novih moči za delo na Mediteranu, v mednarodnih vodah oziroma na delu morja, ki ga nadzorujejo Libija, Tunizija in Malta. Eni so ostali na ladji, saj niso želeli spremeniti življenjskih ritmov, drugi so si privoščili tajsko masažo, izlet v Taormino ali pohajkovanje med ribjimi tržnicami v mestu na vzhodni obali Sicilije.

Na dan odhoda je bilo na ladji čutiti razočaranje, pritekla je tudi kaka solza, medtem ko sem se rokoval in objemal z vsakim članom posadke posebej. Kljub vsemu pa nisem žalosten: v dneh, ko sem ugotovil, da se bom prisiljen predčasno izkrcati, sem veliko razmišljal o vsakem trenutku, ki sem ga preživel na krovu. Prišel sem do zaključka, da nimam pravice biti žalosten, da nimam pravice obžalovati, da je moje izkušnje konec. In to kljub temu, da sem prisostvoval le prvemu delu misije in se (tokrat) ne bom udeležil samega reševanja brodolomcev v težavah na morju.

V dneh, ki sem jih preživel na ladji, sem dobil dokaz, da se med svojim delom, med poročanjem iz terena ali redakcije, redno srečujem s praznim govoričenjem, »bla-blajem«, kot ga sam imenujem. Vsakič znova se znajdem v situaciji, ko nekateri govorijo samo zato, ker morajo govoriti. Rezultat so prazne besede, brez pravega pomena, brez vsebine, povedane brez vsakršnega občutka.

Teh deset dni pa je bilo drugače. Na krovu ladje sem preživel deset dni brez »bla-blaja«, deset dni med katerimi je imel vsak izraz svoj pomen, svoj smisel. Deset dni pogovorov, prepojenih s čisto posebnim občutkom humanosti. In to tako v trenutkih trdega dela in treningov kot v urah po večerji, ko smo v dnevni sobi sproščeno kramljali, zleknjeni na udobne usnjene fotelje.

Preden bi se odpravil na pot sem novinarskega kolego in mentorja Boštjana Videmška vprašal za kak nasvet pred svojo prvo poročevalsko izkušnjo. »Just go, samo pojdi,« mi je takrat napisal, »vpijaj vsako sekundo, vsako podrobnost! Pa ne pozabi na tablete proti morski bolezni.«

Bi mi lahko sploh kdo dal boljši nasvet? Za temi sedemnajstimi besedami se je skrival smisel celotne izkušnje na krovu reševalne ladje, vključno z želodčnimi težavami in žvečenjem čigumija proti morski slabosti, ki mi je vsakič omrtvičil jezik.

Vpijal sem modre besede Jana, najstarejšega člana posadke, in njegove pregovore, ki jih je vsako jutro zapisal na belo tablo v dnevni sobi. Vpijal sem izpovedi Alberta, ki se je pred menoj zjokal, ko je spregovoril o občutkih, ki ga mučijo ob izkrcanju brodolomcev v varnem pristanu. Vpijal sem Lucove pripovedi o delu za Emergency v Afganistanu, boleče spomine na otroke, ki jih je raztreskala protipehotna mina in njegovo zaklinjanje vojne, ki je »en sam velik drek«. Vpijal sem besede Paule, odgovorne za logistiko, ki me je okarala, ker na dan odhoda čistega puloverja nisem zapel in zložil ter ji ga vrnil »takšnega, kot si ga dobil.« Vpijal sem vsak detajl, občudoval vsako protifašistično in aktivistično nalepko na pohištvu v dnevni sobi ter vsako tetovažo na telesih argentinskih »marinerov«, kakršna je Magali, ki si je na členke zapestij za vedno dala zapisati akronim "FREE BRDS" (odprte meje).

Koordinatorica misije Anabel mi je v intervjuju priznala, da po desetih letih humanitarnega dela v Mediteranu že pozablja na posamezne zgodbe ljudi, ki jih je rešila. Spominja se le številk. Te anamneze se boji, saj se, kot je poudarila, za hladnimi statistikami skriva na tisoče osebnih zgodb ljudi, ki so se podali na smrtonosno pot. Če je osebnih zgodb beguncev v medijih malo, pa osebnih zgodb reševalcev, ki tvegajo življenje, da bi rešili brodolomce na morju, skorajda ni. V desetih dneh sem imel čast, da sem vse te zgodbe vsrkal vase in jih prelil na papir. Za vsakim obrazom, za vsakim parom oči, ki so povedale več kot tisoč besed, so se skrivali različni pogledi na dogajanje v Mediteranu, srečni trenutki in osebne stiske. Vsako osebo, s katero sem govoril, so na morje gnali drugi razlogi. Ladja Life Support je pravi mozaik človečnosti.