KORONAKRIZA: EU za dobre in slabe čase

Ekonomist Jože P. Damijan meni, da je Evropska unija projekt za dobre čase, v krizah pa se pokaže vsa njena nekonsistentnost. Težko je reči, da nima prav. To je pokazala migrantska kriza in potrdilo soliranje vlad v času koronavirusa. Kako bodo države reševale prihajajoči gospodarski cunami, je še odprto vprašanje.

V četrtek so se finančni ministri 27 članic dogovorili za fiskalni sveženj ukrepov za kratkoročno blažitev posledic epidemije. Gre za več kot 500 milijard evrov vreden paket, ki omogoča brezpogojno črpanje sredstev za zdravstvene izdatke iz evropskega reševalnega sklada in ugodna posojila za potrebe delavcev, podjetij in držav pod okriljem Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke in Evropske komisije. Dogovor, ki ga bodo morale potrditi (morda tudi dopolniti) vlade 27 držav, ne vsebuje poseganja po skupnih evrskih obveznicah, dodatne ukrepe za gospodarstvo pa napoveduje na podlagi prihodnjega večletnega proračuna EU, kar namiguje na možnost, da bi bile države, ki se bodo soočale z večjimi težavami, morebiti deležne več pomoči iz skupne blagajne.

Skratka, finančni ministri so krepko razprli evropsko padalo pomoči, brez katerega bi najbolj zadolžene države, kot je na primer Italija, kaj hitro zašle v finančno krizo. A gre še zmeraj za posojila, ki jih bo prej ali slej potrebno odplačevati. Zaradi ogromnega dolga, ki ga je Italija nakopičila v tridesetih letih levih in desnih vlad, ostaja njena prihodnost sila negotova. Bo Italija uspela servisirati svoj dolg, ne da bi ugonobila lastno gospodarstvo, investicije in socialno državo? Poskus, da bi del lastnih bremen s tako imenovanimi »evro obveznicami« preložila na ramena svojih partnerjev, za zdaj še ni uspel. Je pa po drugi strani tudi drugim v Evropi jasno, da unija brez Italije ne obstaja.

Žal pa dejstvo, da so države zdaj že tako usodno odvisne druga od druge, še ni obrodilo zavesti, da je potrebno ponovno zagnati integracijski postopek EU in njen prehod v federalno zgradbo. Niti med tako imenovanimi proevropskimi silami. Zdajšnje mučno iskanje ravnotežja v času vse pogostejših zunanjih kriz je za evropsko javnost vse manj prepričljivo. Ta gordijski vozel bo treba prej ali slej presekati. Zdajšnje životarjenje zgolj krepi nacionaliste in šoviniste. Kam to vodi, nas uči zgodovina.