»Vse se mora spremeniti, da bo vse ostalo pri starem«, je v romanu Gepard Giuseppeja Tomasija di Lampedusa dejal knez Fabrizio Salina. Govoril je o Siciliji in o njenem večnem prilagajanju takšnim ali drugačnim razmeram. Če bi podobne besede izrekel v obdobju razsajanja koronavirusa, bi mu odvrnili, da se globoko moti. Nič več ne bo, kot je bilo, ne v Evropi in seveda ne v Italiji in Sloveniji, najbrž tudi v svetu ne.
Pandemija je obelodanila vse strukturne, finančne in kulturne šibkosti Evropske unije (in z njo vse Evrope), ki se v teh kriznih časih ne zna in ne more zediniti o ničemer. Res je, da so za zdravstvo državljanov odgovorne predvsem države, od Bruslja pa bi pričakovali vsaj minimalno poenotenje mejnih režimov, o katerih še vedno vlada velika zmeda. Bojim se, da je schengen mrtev, kar bomo plačali predvsem mi, ki živimo v obmejnem prostoru in ki smo največ pridobili z odpravo mejnih prehodov in mejnih kontrol.
Italija je v Evropi doslej plačala največji davek koronavirusu. Če nas je Evropska unija zelo razočarala, se italijanske državne, deželne in na splošno javne strukture, začenši z zdravstvenimi, ustrezno spopadajo s pandemijo. Tudi Italijanke in Italijani, ki že zgodovinsko gledano ne ravno zaupajo državni oblasti, se dobro držijo, solidarnost med ljudmi je velika. To je spodbudno ne samo v boju proti virusu, temveč tudi za naprej, ko bo treba z velikimi žrtvovanji popravljati škodo, ki jo je in jo še bo povzročila ta katastrofa.
Predsednik vlade Giuseppe Conte se je izkazal kot dober državnik in človek mirne krvi, kar velja tudi za ministre, ki so v tem dneh v prvi liniji, ter za predsednike najbolj prizadetih dežel. Koronavirus je že in bo še korenito spremenil Italijo, vključno z njenim političnim življenjem. Nemogoče je napovedati kakšne bodo te spremembe, bodo pa velike.
Slovenija je majhna država in zaradi tega lahko boljše obvladuje širjenje pandemije. Koronavirus se je zgodil prav v času zamenjave vlade, kar vsekakor ne sme pogojevati ali celo zavirati boja proti njemu, razen če ne bo prišlo do političnih in strankarskih zdrah. Za Slovenijo bi bilo to pogubno, država potrebuje enotnost in složnost iz časov osamosvojitve.
Koronavirus bo močno vplival tudi na slovensko manjšino v Italiji, katerih pripadniki smo kot italijanski državljani itak neposredno vpeti v to tragedijo. Tudi v naši manjšini ne bo več tako, kot je bilo. Ker nam bo Italija gotovo krčila državno finančno pomoč (to bo najbrž naredila tudi Slovenija), se bodo morali manjšinski voditelji pod silo razmer zamisliti o tem, kakšne so naše prioritete in koga se v takšnih izrednih okoliščinah splača podpreti. To zahteva resen razmislek in resne izbire.
Italijanska unija, krovna organizacija italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški, je svoje ustanove, organizacije in društva že opozorila, naj bodo pripravljena na finančne reze iz Rima, Ljubljane in Zagreba. Naj zato kar se da omejijo splošno delovanje, ki je itak sedaj ohromljeno, in naj zamrznejo vse projekte in načrte, ki niso nujni.