Prijava
Dark Theme
Številni letošnji jubileji (80. obletnica konca druge svetovne vojne, 70. obletnica podpisa Avstrijske državne pogodbe, 105. obletnica plebiscita iz leta 1920), predvsem pa nezakonita racija avstrijske policije oziroma koroških oblasti med udeleženci antifašističnega tabora na Peršmanovi domačiji in v edinem muzeju, ki na (avstrijskem) Koroškem spominja na upor koroških Slovencev in Slovenk proti nacistični strahovladi in na nacistični pokol z enajstimi žrtvami Sadovnikove in Kogojeve družine, so v iztekajočem se letu 2025 močno zaznamovali življenje slovenske manjšine na Koroškem.
Ob tem je stopilo v ozadje pomembno vprašanje bodoče politične organiziranosti manjšine, ki si že več kot dve desetletji lahko privošči luksuz kar treh krovnih organizacij, s pomočjo katerih naj bi uveljavljala pravice, zagotovljene z Avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955, avstrijsko ustavo in tudi (skrajno restriktivnim) zakonom o narodnih skupnostih iz leta 1976. Pozivov k učinkovitejšemu, bolj enotnemu nastopanju treh krovnih organizacij v smeri skupnega zastopstva je sicer vse več, toda bistvenega napredka - z izjemo skupnega nastopa v Evropskem parlamentu - (še) ni zaznati.
Na to je opozoril tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije Matej Arčon prejšnji petek med svojim obiskom na Koroškem ob reševanju problema prostorov dvojezičnega otroškega vrta v Velikovcu (tamkajšnja župnija namreč ni podaljšala najemne pogodbe). Navzočim predstavnikom krovnih organizacij je povedal, da je njegova »velika velika želja«, da bi se še pred koncem njegovega mandata vse krovne organizacije povezale v zvezo, delovale skupaj in iskale skupne točke, kar bi zagotovilo razvoj in ohranjanje slovenstva na Koroškem.
Z drugimi besedami tako manjšina kot tudi Slovenija pričakujeta oblikovanje učinkovitega predstavništva manjšine, ki bo složno in enotno vsaj pri uveljavljanju najpomembnejših določil 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki jih Avstrija tudi po 70 letih še vedno ni docela izpolnila. Pravico do dvojezičnih sodišč, dvojezičnega izobraževanja od otroških jasli do univerze, priznanja slovenščine kot uradnega jezika, več dvojezičnih krajevnih tabel itd. Prav tako zaostaja pri zahtevi po primernem in sistemskem financiranju manjšinskih ustanov, organizacij in društev, s čimer bi Republika Avstrija tudi dejansko zagotavljala delovanje, obstoj in razvoj slovenske manjšine na Koroškem in na Štajerskem.
Ali bo v tako kratkem času uspel veliki met, torej odločilni korak k oblikovanju skupne zveze, kakršno si želi minister Arčon, je povsem odprto. To potrjuje že bežen pogled na notranje stanje treh krovnih političnih organizacij manjšine. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), ki že dve leti (zaman) išče naslednika odhajajočega predsednika Valentina Inzka, je šele te dni napovedal izvedbo neposrednih predsedniških volitev in volitev ostalega vodstva organizacije, Zveza slovenskih organizacij pa je po odstopu Manuela Juga že skoraj leto dni sploh brez predsednika. Ostaja še Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS), ki pa deluje s predsednikom, ki je hkrati tudi poklicni župan dvojezične Občine Globasnica.
Postavlja se torej upravičeno vprašanje, ali je delovanje političnih krovnih organizacij pod takšnimi pogoji lahko še učinkovito in primerno za potrebe manjšine. Če manjšina v teh časih ne bi imela borca za svoje pravice, kot je odvetnik Rudi Vouk, v politični javnosti niti ne bo več prisotna!
Glede skupne manjšinske zveze oziroma skupnega predstavništva manjšine, ki nikakor ne bi pomenila konca pluralnosti znotraj skupnosti, temveč morda celo njeno krepitev, predstavniki treh krovnih sicer zagotavljajo, da delajo na tem projektu. Pri NSKS so šele minuli teden poudarili, da imajo zadevo na agendi, a jo je treba najprej proučiti znotraj organizacije in ob pomoči zunanjih strokovnjakov. Iz vrst ZSO je slišati načelno pripravljenost za razpravo o takšnem projektu. Pri SKS, najmlajši in najmanjši krovni organizaciji, ki je nastala leta 2003 po razdoru v Narodnem svetu, pa prav tako igrajo na čas in čakajo na morebitno priložnost, da bi od procesa združevanja čim več iztržili.
Skratka. Čas je dozorel za veliki met, očitno pa še niso nanj pripravljene krovne politične organizacije manjšine. Vsaj dokler ne bo izvoljeno novo vodstvo tako pri NSKS kakor tudi pri ZSO, ne. A tudi pri Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev še marsikaj ostaja nedorečeno.
