Prijava
Dark Theme
Slovesni nagovori ob 70. obletnici podpisa Avstrijske državne pogodbe (ADP) in tudi ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne so komaj izzveneli, uradna Avstrija pa je že poskrbela za negativno presenečenje. V načrtu ima namreč krčenje državnih podpor vsem priznanim narodnim manjšinam, namesto da bi se s konkretnimi ukrepi lotila njihove krepitve in s tem tudi popravljanja škode, ki je nastala zaradi nepopolnega izvajanja zaščitnih določil 7. člena ADP ter desetletja trajajoče asimilacijske politike. Krčenje sredstev je napovedano za letošnje leto ter za leto 2026, torej tudi za leto, ko se bodo spomnili še enega jubileja - 50. obletnice sprejetja sicer skrajno restriktivnega zakona o narodnih skupnostih v Avstriji.
Avstrijska zvezna vlada je krčenje proračunskih sredstev (tudi) za manjšine utemeljila s potrebo po nujni konsolidaciji državnega proračuna. Letos hoče država na račun manjšin privarčevati skoraj 200.000 evrov, prihodnje leto pa 600.000 evrov. V razmerju do celotnega državnega proračuna so to sicer marginalni zneski, toda za manjšine je to boleč poseg. Tudi zato, ker se sredstva za manjšine od zadnje uskladitve z inflacijo niso več povišala!
Na sporen načrt nove tristrankarske avstrijske vlade, ki jo sestavljajo ljudska stranka (ÖVP) kanclerja Stockerja, socialdemokrati (SPÖ) in liberalni Neos, so se s protesti že odzvale vse manjšine. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je načrt označil za »sramoto« ter vladi priporočil, naj namesto krčenja sredstev, podpore poveča, protestu pa so se pridružili tudi Zveza slovenskih organizacij (ZSO), Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS) ter tudi Center avstrijskih narodnosti (CAN), ki zastopa interese tudi vseh preostalih manjšin v Avstriji. Brez izjeme vsi zahtevajo takojšen umik načrta o krčenju sredstev ter aktivno pospeševanje kulturne in jezikovne raznolikosti, k čemur se je Avstrija zavezala celo v preambuli svoje ustave.
Toda žal že bežen pogled na položaj avstrijskih manjšin v zadnjem poldrugem desetletju potrjuje, da je najnovejša poteza vlade - ob vseh lepih besedah in »zgodovinskih« gestah - le nadaljevanje dolgoletne manjšinske politike, ki ne sledi dejanskim potrebam in težnjam narodnih manjšin. Spomnimo se le nastopa avstrijskega zveznega predsednika van der Bellna ob 100. obletnici koroškega plebiscita oktobra 2020 v Celovcu, ko se je slovenski manjšini na Koroškem ob prisotnosti tedanjega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja javno opravičil za »neizpolnjevanje ADP skozi desetletja in s tem nastalo škodo«. Ali leta 2011, ko so deželni in državni politiki z minimalistično »rešitvijo« o dvojezičnih krajevnih tablah zaobšli razsodbo ustavnega sodišča in potegnili za nos predstavnike koroških Slovencev z obljubo novega, sodobnega zakona o narodnih skupnostih.
Koroški Slovenci in tudi preostale manjšine še danes čakajo na obljubljeni nov zakon, prav tako tudi pomembne točke 7. člena ADP še vedno niso docela uresničene. Ne pri problemu dvojezičnih krajevnih tabel ne na področjih, kot so izobraževanje, slovenščina kot uradni jezik na sodiščih in v javni upravi itd..
Še več: Koroški Slovenci (in ostale manjšine) so po »zgodovinskem« opravičilu avstrijskega predsednika in po »zgodovinskem« kompromisu o dvojezičnih tablah morali spoznati, da niso več zelo pomembni za avstrijsko politiko. Pobud za izboljšanje njihovega položaja, ki se iz leta v leto slabša in je vse bolj zaskrbljujoč, skorajda ni več. Nasprotno. Vsem manjšinam »voda že teče v grlo«, kot je na neki razpravi ob 70. obletnici ADP dramatično ocenil koroško-slovenski pravnik Rudi Vouk. Ob tem je še spomnil, da so si pravice, ki jih danes uživajo manjšine v Avstriji, izborile skoraj izključno same. Glede dodatnih dvojezičnih tabel ter rabe slovenskega jezika na uradih in sodiščih pa jim je Avstrija z zakonom iz leta 2011 celo zaprla pravno pot v državnem okviru, ker ga je postavila na ustavno raven.
Skratka, Avstrija s krčenjem subvencij in drugimi restriktivnimi ukrepi ne daje spodbudnih signalov tako glede zaščite in krepitve manjšin kakor tudi človekovih pravic. Zato tudi ne preseneča, da med podpisniki zahteve devetih držav članic Evropske unije, naj se preveri Evropska konvencija o človekovih pravicah, najdemo tudi avstrijskega kanclerja. Cilj podpisnic je, da bi prosilce za azil lažje, torej v čim večjem številu in kar se da hitro, izgnali iz držav EU.
