KRIZA V INDUSTRIJI: Avtoritarni kapitalizem

Glavna tema pogovorov na ulicah, v gostilnah in pisarnah v zadnjih dneh je negotova usoda delavcev Wärtsile. Čeprav se je o možnosti selitve proizvodnje govorilo že od februarja letos, je novica o napovedanih številnih odpuščanjih v enem najuspešnejših podjetij na Tržaškem presenetila. Zaposlene je presenetil delodajalčev modus operandi, politika se je počutila izigrano. Finska vlada je namreč italijanski pred slabim mesecem dni zagotovila, da Wärtsilä ne zapušča Italije.

Kaj se je med tem časom zgodilo, ve samo vrh finske multinacionalke. Če bo podjetje uresničilo svoje namere, bo za seboj pustilo socialno opustošenje. Govori se o ukinitvi 450 delovnih mest, črnogledi napovedovalci usode Wärtsile govorijo celo o višjih številkah. Vsaj 300 delovnih mest naj bi bilo povezanih s podizvajalci. Temu številu je treba prišteti še izgubljena delovna mesta v drugih industrijskih obratih. Spisek podjetij, ki so prestrukturirala proizvodnjo, je dolg, naj naštejemo zgolj največja: Flex ima 280 delovnih mest na prepihu, nekdanji Principe 50. Prav lahko se zgodi, da bo kriza tržaške industrije pomenila resno socialno bombo.

Delavci Wärtsile so se sicer hitro odzvali na gospodarsko krizo. Odločili so se, da ne bodo stoično prenašali udarcev usode in da jo bodo vzeli v svoje roke. Niso se odločili za stavko, ki bi jih finančno odškodovala. Izbrali so »mehkejšo« obliko protesta. Stražili bodo tovarno in na ta način preprečili, da bi kdo začel odnašati tovarniške stroje. Če bo njihov boj uspešen, bo pokazal čas.

Kar pa zdaj vidimo v tej industrijski zgodbi, je, da multinacionalke ne gledajo na delavce kot na ljudi. Zapiranje proizvodnje in odpuščanje delavcev je zanje le del običajne poslovne strategije optimizacije stroškov, ki jo uporabljajo, ko pride do manjšega upada profitnih marž. To je še toliko bolj žalostno, ker multinacionalke prejemajo tudi državno pomoč. V mnogih primerih državne milijone prejmejo podjetja, ki sploh niso v težavah. Ko se naveličajo, enostavno spakirajo kovčke, selijo proizvodnjo, delavce pošljejo na cesto, vsa socialna bremena pa naložijo na pleča države in davkoplačevalcev.

V prihodnje bodo prav gotovo nujni premisleki o novih poteh razvoja. Pred leti je filozof Slavoj Žižek dejal, da se družba približuje koncu liberalnega demokratičnega kapitalizma in po njegovih besedah Evropa mora na novo odkriti socializem, nov model, sicer ji bo ostal na voljo avtoritarni kapitalizem. In tega si prav gotovo nihče ne želi. V četrtek, ko je odjeknila novica o selitvi proizvodnje Wärtsile in odpuščanju delavcev, odločitve finskih podjetnikov ni složno obsodila le državna in lokalna politika, ampak tudi predsednik Industrijske zveze za severni Jadran Michelangelo Agrusti, kar je zaskrbljene delavce ganilo. Pred delavci je Agrusti dejal, da bo treba Fincem jasno povedati, da se z delavci ne dela tako. Kdo ve, če bodo znali tržaški delavci finski multinacionalki sporočiti, kakšen svet si želimo v prihodnosti. Multinacionalke, ki so oropale zahodni srednji razred njihovih služb in dostojnega življenja, je treba vztrajno nagovarjati s postavljanjem dostojanstva na prvo mesto.