MESTA: Parkirišče ali park?

»Prav tukaj!« se glasi napis na kamnitem opornem zidu ob delu Ulice Tigor v Trstu, ki je namenjen pešcem in nad katerim se bohoti bujno zelenje. Napis napoveduje gradnjo večetažne podzemne garaže s približno 90 parkirnimi mesti. Garaža na območju, bogatem z vrhunskimi primeri arhitekture s preloma stoletja, ob ulici, ki predstavlja eno od peš bližnjic do mestnega središča, odpira vprašanja, ki segajo precej dlje od parkiranja. Načenja namreč eno ključnih dilem upravljanja mest: kako razpolagati z omejenim prostorom v mestu ter komu naj pripadajo koristi njegove uporabe.

Trst je v marsičem zgleden primer mesta kratkih razdalj. Večina storitev, trgovin, šol, zdravstvenih ustanov in drugih dejavnosti je skoncentrirana na razmeroma majhnem območju. Številne četrti omogočajo življenje, v katerem je večino vsakodnevnih opravkov mogoče opraviti peš. Prav zato se zdi paradoksalno, da se v središču mesta še vedno išče rešitve v gradnji novih parkirišč, najbolj dragocene lokacije pa se namenja shranjevanju vozil.

Mnogi prebivalci starega mestnega jedra živijo v stavbah, zgrajenih davno pred množično motorizacijo, in nimajo zasebnih garaž, v gosto pozidanem mestu je parkirnih mest malo, iskanje parkirnega mesta pa je pogosto zamudno in stresno. Toda omogočanje čim enostavnejšega dostopa do doma ni enako kot pravica do parkirišča. Dostop do vsake hiše je za ranljive skupine možno zagotoviti tudi na primer z ugodnimi namenskimi prevozi do vrat. Parkirna mesta namreč zasedajo res veliko prostora, privabljajo dodaten avtomobilski promet, obenem pa problema dostopnosti ne rešujejo zares učinkovito in trajno. Izkušnje številnih mest kažejo, da večja kot je ponudba prostora za avtomobile, privlačnejša postane njihova uporaba. Dodatne kapacitete se hitro zapolnijo, ustvari pa se potreba po vedno novih in novih.

Še pomembnejši pa je drugi vidik. Območje ob Ulici Tigor predstavlja eno redkih odprtih in bujno ozelenjenih površin v sicer gosto pozidanem delu mesta. Tudi če gre danes za deloma slabo vzdrževan prostor, opravlja funkcije, ki jih pogosto opazimo šele, ko izginejo: hladi okolico, zmanjšuje hrup, omogoča stik z naravo in izboljšuje kakovost bivanja. Takšnega zelenja je v središču Trsta malo, zato je vsaka njegova izguba občutna.

Primer parkirišč ob Ulici Tigor ni osamljen. Podobne razprave so spremljale poseg na Katinari, kjer je bilo zaradi načrtovane gradnje parkirišča nove otroške bolnišnice posekanih skoraj 400 velikih dreves v borovem gozdiču, nedavno pa tudi v Grljanu, kjer je bilo ob prenovi pristanišča nenapovedano posekanih 12 velikih borovcev, še 16 pa je ogroženih - seveda zaradi parkirišč. V vseh primerih se je ponavljal podoben vzorec: na eni strani argument nujnosti parkiranja in dostopnosti, na drugi opozorila o izgubi zelenih površin ter dolgoročnih okoljskih posledicah.

Zakaj parkirišča tako pogosto prevladajo? Del odgovora je v tem, da so njihove koristi zelo konkretne in vidne. Vsakdo lahko razume stisko človeka, ki vsak večer išče prostor za parkiranje. Koristi zelenja pa so bolj razpršene in dolgoročne. Drevo ne rešuje vsakodnevne logistične težave, čeprav izboljšuje življenje stotinam ali tisočem ljudi. Poleg tega imajo parkirišča pogosto jasnega investitorja in torej neposreden priliv v proračun ter znane uporabnike, medtem ko so koristi zelenih površin javne, finančne koristi za proračun pa posredne in jih je zato politično težje zagovarjati.

Toda prav tu se skriva bistvo razprave. Garaža v ulici Tigor bo koristila omejenemu številu ljudi. Ob približno 90 parkirnih mestih govorimo o nekaj deset gospodinjstvih, ki si bodo lahko privoščila nakup boksov po cenah od približno 65.000 evrov navzgor. Zelena površina pa koristi bistveno širši skupnosti. Posamezniku morda le malo, vendar vsak dan in vsem hkrati.

Zato spor v Ulici Tigor ni zgolj spor med drevesi in avtomobili. Gre za vprašanje, kako razumemo pravično rabo mestnega prostora. Ali naj omejene površine namenjamo predvsem zasebnim koristim manjšega števila ljudi ali javnim koristim širše skupnosti? Ali naj mesto prilagajamo avtomobilom ali ljudem? In predvsem: za koga pravzaprav urejamo mesta? Odgovor na to vprašanje bo določal ne le usodo območja v Ulici Tigor, temveč tudi podobo Trsta v prihodnjih desetletjih.