MIGRACIJE: Kje so obtičali tisti, ki niso prišli?

Evropska unija je pri migracijah uspešna predvsem v izpolnjevanju excelovih razpredelnic. Dobro ji gre štetje nezakonitih prehodov meja, kolikšno ceno pa ima ta uspeh, sploh ne meri. Ko nalogo ustavljanja, pridržanja in vračanja ljudi prestavi v tretje države, »problem« za evropskega volivca postane manj viden, vendar ne izgine.

Libija je tu najbolj očiten primer. EU je med letoma 2015 in 2021 za programe v Libiji namenila 465 milijonov evrov, med letoma 2021 in 2024 pa še okoli 220 milijonov za migracijske programe. Podpira tudi libijsko obalno stražo, ki jo nevladne organizacije obtožujejo nezakonitih intervencij na morju. Uradni cilj je upravljanje meja, boj proti tihotapcem in reševanje življenj.

Toda UNHCR vztraja, da Libija ni varen kraj za izkrcanje prestreženih ali rešenih ljudi. Še ostrejše je februarsko poročilo Urada ZN za človekove pravice. Na podlagi dogajanja v letih 2024 in 2025 ugotavlja, da so migranti in begunci v Libiji sistematično izpostavljeni ubojem, mučenju, spolnemu nasilju, prisilnemu delu, izsiljevanju in trgovini z ljudmi. ZN opisujejo sistem, v katerem ljudi ugrabljajo, zapirajo brez postopkov, mučijo za odkupnine ter prodajajo med tihotapskimi mrežami, ki so povezane tudi z državnimi akterji.

Tu se pokaže temeljni problem eksternalizacije upravljanja migracij. EU financira sistem, ki zmanjšuje število prihodov na njene obale, vendar ima bistveno manj nadzora nad tem, kaj se z ljudmi zgodi pred evropsko mejo. Manj prihodov je lahko merljiv rezultat, ni pa sam po sebi dokaz boljše migracijske politike, sploh takšne, ki bi bila v skladu z vrednotami, s katerimi se sedemindvajseterica med drugim vse redkeje ponaša.

Za statistiko se skrivajo zelo konkretne usode. Med marcem 2024 in februarjem 2025 so v Libiji odkrili najmanj tri množične grobove z desetinami trupel domnevnih migrantov, nekateri so imeli strelne rane. Januarja lani so libijske oblasti v puščavo na meji z Nigrom izgnale več kot 600 ljudi, katerih usoda je neznana. ZN poročajo tudi, da ljudi na južnih mejah Libije po kolektivnih izgonih puščajo brez vode, hrane in zdravstvene pomoči.

Evropa ima pravico nadzorovati svoje meje in vračati ljudi brez pravice do bivanja. Toda če upravljanje migrantov seli daleč od svojih oči, ne more trditi, da je s tem izginila tudi njena odgovornost. Statistika pove, koliko ljudi ni prišlo, ne pove pa, kdo je končal v zaporu, kdo je bil pretepen, kdo odpeljan v puščavo in kdo je ostal v množičnem grobu.