MIGRANTI: Pozabljena balkanska pot

Migrantsko krizo smo med pandemijo (skoraj) vsi nekoliko odmislili. Nanjo se večinoma spomnimo le, ko se pripetijo tragični dogodki, pa ne vedno se na dramatično usodo tisočih in tisočih ljudi spomnimo na enak način. Tiskovne agencije in posledično mediji so med novembrom in decembrom obširno poročali o dogajanju na poljsko-beloruski meji, kjer je umrl enoletni sirski otrok. S svojo družino je na tistem območju preživel šest tednov, preden je naposled umrl zaradi mešanice razlogov, med katerimi prednjačijo premraženost, izčrpanost in lakota. Njegova smrt je tedaj prizadela evropsko javnost, saj se je tragična usoda prebila na naslovnice časopisov in televizij tudi zaradi »vročih« odnosov med Evropsko unijo in Lukašenkovo Belorusijo.

Ker tovrstne politične napetosti na osi Italija–Slovenija–Hrvaška trenutno ni, pa je Evropa pozabila na t. i. balkansko pot. Ljudje, ki iščejo neki boljši jutri, te niso nikoli opustili. Na območju Dragonje, ki je od Trsta oddaljeno kakih 40 kilometrov, sta pred kratkim v manj kot tednu dni umrli dve osebi. Najprej 31-letni državljan Bangladeša, nato 10-letna kurdska deklica, prvi zaradi podhladitve, druga je utonila v hladni Dragonji, potem ko je vanjo padla z maminih ramen, ko sta skupaj poskušali prečkati reko, ki ločuje Hrvaško od Slovenije, schengensko območje od »izvenschengenskega« območja. Nedaleč od Trsta, na Kozini, pa se je tudi začel tragični splet dogodkov, ki je v nedeljo privedel do smrti 22-letnega državljana Turčije.

Vodja sektorja koprske kriminalistične policije Primož Ogrinc je dejal, da so trije umrli migranti v par tednih naključje. Ne moremo pa mimo dejstva, da so tri smrtne žrtve v tako kratkem času in na tako majhnem območju zaskrbljujoče sporočilo, da bi si ta del balkanske poti zaslužil posebno pozornost, nameniti pa bi mu jo morala cela Evropska unija.

Slovenska policija sicer v mesečnih poročilih redno poroča, nazadnje 14. decembra, da letos beležijo manj nezakonitih prehodov meje kot lani. V prvih enajstih mesecih leta 2021 je število upadlo za 35 odstotkov. Ko pa temeljito preberemo podatke, lahko opazimo, da upad beležijo skoraj vse policijske uprave, razen dveh: na Mariborskem se je število celo povečalo z 920 na 1302, na Koprskem, kjer beležijo največ migrantov, pa je upad res minimalen (4490 nezakonitih prehodov letos, 4705 lani). Sami koprski policisti so v minulem koncu tedna npr. obravnavali 103 ilegalne prehode državne meje, kar ni zanemarljiva številka. Kdo ve pa, koliko teh poskusov prečkanja meje je uspešnih in jih statistika policije torej ne upošteva.

Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da si niti hudi smrtni primeri, naj bodo naključni ali ne, zagotovo pa so ravno tako hudi kot smrti na poljsko-beloruski meji, očitno ne zaslužijo večje državne, kaj šele mednarodne pozornosti. Žalostno je spremljati, kako v skoraj popolnem institucionalnem zatišju nekateri cinično sprejemajo tragično usodo teh ljudi. Za smrt 10-letne deklice, ki je utonila v Dragonji, so nekateri celo krivili njeno mater, češ da je šlo za neodgovornost, ko pa bi prej morali razmišljati, kako bi tem ljudem pomagali, kako bi spremenili migracijsko politiko EU, kako bi uredili vračanja migrantov in kako bi vzpostavili varno migrantsko pot, saj dejstva žal potrjujejo, da je zdajšnja balkanska pot vse prej kot varna. Kje si, Evropa? Kje je tvoje dostojanstvo?