Prijava
Dark Theme
»Novo gledati, drugače videti.« Tako se je glasil prvotni naslov pričujoče kolumne, ko sem jo v grobih točkah zapisal na vlaku, ki me je peljal v Milan. Nisem imel še izrisane zaključne misli. Na papirju zabeležim nič kaj originalne točke: vidnost, kamere, video posnetki, skrite kamere, kamere na telefonih. S klicaji zapišem, da moram nujno citirati Žižkovo knjigo o pogledu (v italijanščini se naslov glasi Dello sguardo e altri oggetti in govori o kinu in psihoanalizi). A knjige ne bom uporabil. Gremo po vrsti: na kaj biti pozorni v novem letu?
Na nove tehnološke naprave? Če družba Ray-Ban sodeluje z družbo Meta (bivši Facebook), da skupaj razvijeta pametna očala, ki so vsaj videti kot očala in ne kot potapljaška maska, je to vredno omembe. Na okvirju očal sta vgrajeni komaj opazni kameri. Pravijo, da kamere niso vedno vključene. Ko se človek odloči, da je opazovani trenutek vreden širšega občinstva, jo lahko vklopi, in opazovani prepozna, da je sneman ali slikan, ker se baje nekaj zasveti. So res majhne te kamere, kot ribje oči. Ko je riba še sveža, seveda. S takšnimi očali bo vedno manj trenutkov, ko vzklikamo: »Ne morem verjeti svojim očem,« in jih bo čedalje manj, saj bodo lahko tudi drugi priča neverjetni sceni.
Koliko realnosti si želimo videti? Vse. Ni omejitev. Kako želimo gledati? Najmanj 4K. 8K tudi, hvala. Če bi bilo možno 16K! Da je slika še boljša kot v naravi. In lepo bi bilo, ko bi ne imeli več ekranov. Morda se s tem strinja družba Apple, s svojo novo čelado za virtualno realnost, Apple Vision Pro. Dimenzije sobe niso več pomembne, arhitektura bo prostor, ki si ga lahko izberemo. Pa smo tam. Tudi če ga ni. Jasno, ne? Čelada ima tudi neko drugo zanimivo prednost: na zunaj projicira predelano sliko naših oči. Mogotci tehnologije začenjajo razumeti, kako je za človeka pomembno, da se lahko vidimo. Pa čeprav le virtualno.
Morda je družba Hu.Ma.Ne našla nov tehnični pripomoček, ki naj bi spreobrnil trg pametnih telefonov. AI Pin je broška, ki se jo lahko pripne na suknjič. Na Copernijevem tednu mode v Parizu je to novost razkazovala tudi Naomi Campbell. AI Pin nima ekrana; informacije nam z laserskim žarkom projicira na dlan. Majcena kamera, pripeta na našo srajco, gleda svet in - tako pravijo - nam pomaga izbrati hrano, prepoznati ljudi, pravočasno zaviti v pravo ulico. Gleda svet z nami. Za nas? Zapišem si, da bo treba pozorno slediti tej družbi. Vse to niso prototipi, vse to lahko že naročimo.
V glavi mi zazveni glas Piera Alda Rovattija z vprašanjem: »A je to, kar vidimo danes, tudi to, kar zares gledamo?« Mislim, da se moja glava poigrava z neko filozofsko foro, ki zveni bolj vzvišeno od tega, kar si predstavljamo: v resnici se sprašujem, ali bomo v svetu, ki je gledan in nad-gledan in pre-gledan, še lahko verjeli lastnim očem? Družba Google je v svoj zadnji telefon, Pixel 8 plus, vgradila program, ki lahko spremeni izraz našega obraza na fotki: lahko se smejimo, krohotamo, lahko samo načenjamo nasmešek. Celo smer glave lahko popravimo. Vse v realnem času, shranimo in postamo. Realnost lahko popravimo. Zato: če vidim sebe, kako se radostno smejim na posnetku, kjer vem, da sem gledal srepo in kislo, kaj gledam? Ni kaj, v današnjem svetu deep fakeov ne zadostuje več, kot zagotovilo, da smo videli nekaj resničnega, ljubi stavek: »Na svoje oči sem se prepričal!«
Oko potrebuje svoj upgrade. Kot pojem in kot domača naloga za novo leto. Realnost lahko popravimo. Fino. Lahko pa tudi izboljšamo vse okrog nas? Virtualnost perfekcije prostora, ki ga ni, lahko vidimo tudi na sliki Poroka device iz leta 1504. Raffaello Sanzio je takrat še zapisal, da naloga umetnika ni v tem, da naslika stvari, kot jih je naredila narava, temveč kot bi jih narava morala narediti. Videl je lepoto predvsem tam, kjer je ni bilo. Zato je treba spremeniti naše pasivno gledanje v neko aktivno, pozorno ustvarjanje novih svetov. Kot so v renesansi trenirali oko v idejo nove perspektive, je potrebno zaobjeti nove tehnične napredke in gledati, kam nas lahko peljejo.
Kaj si želimo mi gledati v našem jutri?
