MIKLAVŽEVA VREČA: Moj film leta

V svojem pregledu pozitivnih dogodkov, ki so zaznamovali leto 2023, ne morem preko najbolj razširjene oblike umetnosti: filma.

Kultura filma nas je v zadnjih desetletjih privadila na različne ravni kakovosti in razvedrilnosti. Filme najpogosteje gledamo kar na domačih ekranih, saj je tehnologija vsako leto boljša. Kdor me pozna, ve, da sem strasten ljubitelj filmov, gledam jih veliko. V zadnjih letih sledim vedno manj nadaljevankam, ker ne stremijo po tem, da bi nas obdarile z zgodbo. Njihov cilj si je prikupiti gledalce. Če je za prejšnje generacije še veljalo vznemirljivo vprašanje: »Kako se bo zgodba končala?«, se sodobni gledalec sprašuje: »Kako se bo zgodba nadaljevala?«

To je tudi eden izmed razlogov, ki me je prepričal, da neham gledati filme družbe Marvel. Ko se prijetno zanimanje prelevi v ločino, ki mora vse sprejeti, vse videti in vse posrkati, kar ti ponudijo, me igra ne zanima več. Producenti so prebrisano razumeli, da se publiki zlahka prikupijo, če gradijo na nostalgiji polpreteklega časa (predvsem sklicevanje na osemdeseta leta) in podkrepijo zgodbo s prepletom multiverzuma.

Da se struktura zgodbe lahko zamota na vse možne načine, kjer se celo logično sosledje dogodkov lahko vsak čas zaustavi, je izjemna naratološka novost, ki pa je trenutno tolikokrat že uporabljena, da se sami gledalci zavedajo prelisičenja. Veliko sodobnih zgodb zato nikamor ne pelje. Kje je pri tem zabava? To je, kot bi eno uro gledali nekoga, ki zna plesti prekrasne figure iz balončkov. Naše pričakovanje je, da bomo dobili v roke čudovito, pisano živalco; na koncu pa nas »balončkar« obdari s pisano gmoto zavozlanih balončkov. Kje je pri tem zabava?

Take zgodbe pa niso nikoli na nivoju dobrega Davida Lyncha ali Davida Cronenberga. Kompleksnosti zgodbe v stilu Dark City (film je iz leta 1998, a ni to šokantno?) lahko danes najdemo le v manjših produkcijah ali v redkih filmih vsem znanih režiserjev.

Leto 2023 je vseeno zelo pomembno leto za filmografijo. Dva filma sta uspela pripeljati publiko ne le enkrat, marveč večkrat, v kinodvorane. To sta filma Barbie in Oppenheimer. Da razumete moje stališče: Barbie je verjetno film našega časa in je zelo dober. Oppenheimer je film leta in je mojstrovina.

Oppenheimer režiserja Christopherja Nolana postavi filmsko industrijo ponovno v tirnice visoke umetnosti. Film ne uporablja računalniških efektov, vse, kar vidimo, je »realno«; efekti, narejeni z detajlnimi maketami, podpirajo halucinacijo in napetost zgodbe, niso le okrasek. CGI je dobro mašilo, da se lahko veliko dogaja, nič relevantnega se pa ne zgodi.

Kot je značilno za Nolana, se tudi pri Oppenheimerju časovnice prepletajo. In to brez multiverzuma. Da se režiser skuša izogniti linearnosti, smo videli že v filmih Memento, Inception in Tenet. Celo vojni celovečerec Dunkirk uporablja tri vzporedne percepcije časa: zgodba, ki se razvije, če letiš z letalom; zgodba z gledišča ljudi na manjših ladjicah ter zgodba z gledišča vojakov na kopnem, kjer na plaži padajo bombe.

Oppenheimer je pa tudi film leta zato, ker nas sooča s temo, ki jo skuša družba prezreti: vsaka odločitev nosi svoje posledice. V bistvu je to velik film o odgovornosti. Ta velika neznanka v naših jutrih.

Čeprav cele vrste knjig o samopomoči spodbujajo bralca, naj stopi v akcijo, naj opravi svoj prvi korak, je treba tudi povedati, kako je treba za tistim korakom tudi stati. In da obstaja možnost, da naše korake včasih lahko zlorabi kdo drug. Morda je glavni dramatični element filma prav spopad s posledicami lastnih odločitev. In tu ne gre le za profesorja Oppenheimerja: neumorno pretehtavanje in preverjanje posledic je srž filma. Komu bomo odpustili, komu bomo stisnili roko, na koga bomo pozabili, v koga se bomo zaljubili, koga bomo izdali?

Izvrstno se mi zdi, da film noče izpostaviti »razvojev« določenega lika. Nolan izpostavi raje zgodbo kolektivne odgovornosti, ki se z ekrana razširi v žaru bombe in doseže vse v občinstvu. Dvakrat sem začutil, kako je publika ob koncu filma drugače zadihala.

V tišini močnih slik smo vsi pomislili na krhkost našega sodobnega časa.