Nedelja, 13 julij 2025
Iskanje

NAPAD NA IRAN: Zakaj je Izraelu vse dovoljeno?

Izrael |
14. jun. 2025 | 14:50
    Dark Theme

    Izraelski napad na Iran se nas neposredno tiče. Ni le nov del »svetovne vojne po kosih«, kot jo je poimenoval pokojni papež Frančišek, svet z njim drsi v spiralo neustavljivega spopada. Geostrateški analitiki že dolgo svarijo pred izbruhom totalnega konflikta v bližnjevzhodni smodnišnici, kjer se stikajo energetski in orožarski interesi velesil. Tam teče globalna seizmološka prelomnica med Zahodom z Izraelom v vlogi žandarja v regiji in preostalim svetom, ki se s Kitajsko povezuje v skupini Brics.

    Zakaj napad na Iran prav zdaj? Razloga sta najbrž dva. Izraelski premier Benjamin Netanjahu potrebuje trajno vojno stanje, da ostane na oblasti. Pravkar je v knesetu prebrodil eno najhujših političnih kriz, ko je moral kloniti ultraortodoksnim haredimom glede oprostitve služenja v vojski, sicer bi mu zrušili vlado.

    Drugi razlog je, da se je predsednik ZDA Donald Trump za razliko od prvega mandata, ko je zatajil Obamov dogovor z Iranom o jedrski tehnologiji, tokrat pogajal ... z Iranom. Kljub zastojem so se pogajanja nadaljevala. Prav za jutri je bil v Omanu napovedan nov krog in Netanjahu ni hotel zamuditi priložnosti za napad. Morebitni dogovor z ZDA bi Iranu odprl pot do odprave težkih gospodarskih sankcij, ki ga bremenijo.

    Diplomatska pot je za suprematistično desnico v Izraelu nesprejemljiva. Pomiritev bi spet postavila na mizo tudi vprašanje palestinske države, s katero je Izrael v vseh 77 letih obstoja odlašal v nedogled: z varljivimi dogovori kot na primer v Oslu, ko so bili na oblasti laburisti, z vojaškimi agresijami v času vladanja desnice.

    Potek napada na Iran kaže, da Netanjahu igra na vse ali nič. Njegov cilj ni le Iranu preprečiti bogatenje urana, ampak zrušiti režim v Teheranu. Podobno kot v Bejrutu proti gibanju Hezbolah je poleg bombnikov uporabil Mosadove ciljne umore iranskih znanstvenikov, poveljnikov vojske in celo političnega vrha.

    Vznemirljiva je navidez pasivna vloga ZDA. Državni sekretar Marco Rubio trdi, da ZDA nimajo nič pri napadu in da si želijo obnovitve pogajanj z Iranom. To menda ne drži. Trump in Netanjahu sta imela dva dni pred napadom dolg pogovor. Zdaj vemo, o čem je tekla beseda. ZDA so takoj zatem začele umikati svoje osebje iz zalivskih držav. Dobro so vedeli, kaj se pripravlja.

    Hote ali ne, so Izraelu dali zeleno luč. Morda si tega Trump ni želel, saj bo vojna prizadela njegove posle v zalivskih državah. Če je tako, je stvar še hujša, saj pomeni, da ima izraelska skrajna desnica v pesti celo predsednika ZDA.

    Netanjahu je 7. oktober izrabil kot pretvezo za genocid v Gazi in etnično čiščenje Zahodnega brega, razdejanje Libanona, okupacijo juga Sirije, napade na Irak in Jemen, zdaj še za agresijo na Iran. ZDA in EU ga niso ustavili, zato gre naprej - do konca.

    Seveda ne sam. ZDA so mu prisiljene pomagati, prav tako od njih odvisni zalivski režimi in vsi drugi, ki so se včeraj že vpletli v prestrezanje iranskega odziva z droni. Kam to vodi? Bosta Rusija in Kitajska molče dopustili uničenje Irana, zaveznika Moskve in člana skupine Brics?

    Hladna vojna nas uči, da je za mir potrebno ravnovesje. Načelo odvračanja sloni na jedrskem ravnotežju. Zveni kot paradoks, vendar bi jedrska oborožitev Irana bila jamstvo za mir. Izrael že ima 150-200 jedrskih konic tudi na podmornicah pred obalo Irana, ki zato jedrske bombe ne bi prvi uporabil, saj bi sledilo njegovo totalno uničenje. Bi pa bila bomba garancija, da ga Izrael ne napade, tako kot si nihče ne drzne napasti Severne Koreje.

    Iran ima ležišča urana in vso pravico jedrsko tehnologijo razvijati v civilne namene. Izraelu so jedrske bombe posredovale ZDA, Francija mu je zgradila centralo v Dimoni za proizvodnjo plutonija za vojaško uporabo. Za razliko od Irana Dimona ni pod mednarodnim nadzorom.

    Skratka, obstajata dva standarda: eden velja za Izrael, drugi za preostali svet. Ker mu je vse dovoljeno, Izrael neti spiralo nasilja v prepričanju, da bo svoj obstoj obdržal z genocidom Palestincev in nedosegljivo vojaško premočjo.

    Ta pa ni tolikšna, da bi zdržal brez vojaške in politične pomoči ZDA in EU. Niti ne bo trajalo večno. Kot svari italijanska zgodovinarka Anna Foa, si Izrael koplje jamo sam. Zaradi njegove nebrzdane agresivnosti in jedrske oborožitve pa se je bati, da bo vanjo potegnil vse nas.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani