Nekaj o gledališču in opekah

Erik Satie je nekoč pisal Jeanu Cocteauju: »Želim si napisati gledališko igro za pse. Scenografijo sem že pripravil: zastor se dvigne nad veliko kostjo.« Z našega zornega kota bi bila taka predstava precej statična, psi v parterju pa bi verjetno uživali do katarzičnega slinjenja.

Težko si je predstavljati reakcije na igro z naslovom Neuspela predstava, ki jo je napisal Daniil Harms. Pet igralcev priteče na oder, vsak bi rad nekaj povedal, a mu gre na bruhanje in steče stran. Na koncu nastopi punčka in se opraviči publiki, da je predstava odpovedana zaradi vsesplošne slabosti. Verjetno bi se potem težko udeležili zakuske.

Ali pa tale tekst Heinerja Müllerja:

ENA: Smem položiti svoje srce k vašim nogam.

DVA: Če mi ne boste umazali poda.

ENA: Moje srce je čisto.

DVA: Bomo videli.

ENA: Ne morem ga izvleči iz sebe.

DVA: Želite, da vam pomagam.

ENA: Če nimate nič proti.

DVA: Veseli me. Tudi jaz ga ne morem izvleči.

ENA: (joče)

DVA: Operirala vas bom. Čemu imam nožič. Takoj bo zunaj. Delati in ne obupati. Tako, pa sva opravila. Toda to je opeka. Vaše srce je opeka.

ENA: Ki bije le za vas.

Na podlagi strokovne študije, ki jo je napisal prof. Thomas Schmidt, vemo, da v Nemčiji le 9 % prebivalstva zahaja v gledališče. Študija je izšla leta 2020, podatki so torej vezani na čas pred pandemijo. Prof. Schmidt se med drugim sprašuje, kako se bo gledališče lahko spet postavilo na noge, če je že pred pandemijo imelo čedalje manjšo težo v družbi. Razlog za upad med abonenti in občasnimi obiskovalci je po profesorjevem mnenju vezan predvsem na hiperprodukcijo.

Večkrat sem ponovil, da gledališče ne more nadomestiti Netflixa. Nima smisla, da se v gledališču vsak večer »nekaj dogaja«. V ponedeljek lahko grem na rokovski koncert, v torek bom po treningu šel na pico in zvečer gledal kakšen film, v sredo lahko obiščem gledališko predstavo (z urnikom, ki se prilagaja novim potrebam in ne staromodnim šablonam), v četrtek sem vabljen na razstavo. V petek me trening tako uniči, da hočem samo poležavati. V soboto in nedeljo pa delam drugo in ne grem v teater. Večkrat so dokazali, da si ljudje ob vikendih želijo spremembo.

Bo država plačevala za ustanovo, ki se z umetnostjo ukvarja le nekajkrat na teden? Za tako malo ljudi? Ja. In umetnikova naloga je ta, da se za to bori. Država bo namreč podpirala le umetnosti, ki so neke vrste odvod sodobne družbe. Predstavo lahko razumeš ali zasovražiš le v času, ko je bila narejena. Preteklosti ne moremo presojati, ker nas takrat enostavno ni bilo. Predstave iz leta 1970 ne morem »razumeti« v celoti, ker živim popolnoma drugače kot takratna družba. Poleg tega lahko na starejšo predstavo gledam le kot na posnetek. Lahko jo raziskujem, ne bom pa je »doživljal«. Zato poudarjam: družbena vloga teatra ni zabava.

Teater je umetniški prostor, ki ga izoblikujejo sodobne družbene dileme. Med vajami se pisana paleta mnenj in vidikov konkretizira v minljiv umetniški produkt.

Bodoče novosti so že izrisali v marsikateri študiji: odprava abonenta kot glavnega stebra, na katerem sloni gledališka ustanova; spremenjena formula kulturnega menedžmenta, ki ne sledi le eni glavi, ampak sestavo nove sezone zaupa širši skupini; jasno začrtana dolgoročna sodelovanja, to pomeni, da se vsaka tri leta določa, kaj se bo delalo, katere cilje je treba zasledovati in s katerimi ljudmi se bo sodelovalo (od igralcev do režiserjev).

Mogoče zveni patetično, a gledališče bo treba ponovno ustvarjati s srcem in ne le z glavo. Publiki bo takoj jasno, če so pred njo namesto srca postavili opeko. Vzkliknila bo: to ni srce, to je opeka! In bo zapustila dvorano, pa čeprav bi jo prepričevali, da bije le zanjo.

Igor Pison