O PROTESTIH IN DRUŽBI: Utišana telesa, poraz demokracije

Brez preštevanja lahko mirno zatrdim, da sem se v zadnjih nekaj mesecih udeležil več shodov kot v zadnjih dvajsetih letih. Vsi so bili mirni, na njih pa sem z navdušenjem ugotavljal, kako ljudi različnih generacij in političnih nazorov - no, skrajnih desničarjev na njih resda ni bilo - povezuje osnovna zahteva demokratične družbe po spoštovanju mednarodnega prava in človekovih pravic.

Na nedeljskem pohodu za mir PerugiAssisi sem ob pogledu na nepregledno, menda 200 tisočglavo množico, ki je mahala s simboli miru in palestinskimi zastavami, večkrat dobil tudi kurjo polt. V mehurčku, ki se je vzpostavil na tej zelo dolgi trasi po Umbriji, smo bili pohodniki zelo različni, a združeni v prepričanju, da je upor proti trenutni politiki moči in nasilja nujen. To je bila še ena miroljubna, dostojanstvena reakcija na jezo in frustracijo, ki se že nekaj mesecev kopičita zaradi evropskega (in s tem tudi italijanskega) neukrepanja proti genocidni in kolonialni politiki izraelske vlade, a tudi odnosa italijanske vlade do zelo številčnega dela italijanske družbe, ki opozarja na propad človečnosti, v zameno pa dobi oznako podpornice terorizma.

Tovrstni prevzetni in pokroviteljski odzivi, ki civilno prebivalstvo razvrednotijo v nevedno, če ne že neumno maso, frustracijo in jezo v družbi zgolj povečujejo. Ko oblast kritičen glas obravnava kot varnostni problem, politično moč dialoga, temelj vseh demokratičnih procesov, preusmeri v zlorabo sile na obeh straneh. Mirno zborovanje je ustavna pravica in klasičen izraz civilne družbe. V demokraciji ga mora oblast dopustiti, predvsem pa mu mora prisluhniti.

Protestniki po vsej Evropi so se v zadnjih mesecih povsem razgalili: niso se odločili za reševanje lastnih frustracij s širjenjem sovraštva na spletu, ampak so se v imenu vrednot in načel v javnosti povsem izpostavili s svojimi telesi. Svojo najbolj intimno lastnino so uporabili kot politično orodje, a ko oblast na to simbolno najbolj skrajno intimno izpostavljenost državljanov odgovori z žaljivkami, kaznimi ali silo, sporoča, da se z vsebino noče ukvarjati - želi utišati telesa, ne slišati razlogov. Ignoriranje državljank in državljanov je najbolj nevarna politična drža, sploh ko se zgodijo poskusi prenosa odgovornosti od politike na ulico in se vzrok ter posledica konflikta zamenjata. Naloga države je namreč ta, da konflikte blaži, ne pa, da jih institucionalizira.

Jeza je moralni signal ljudi, ki nastopi ob zaznavi krivice in kršitve človekovega dostojanstva, ki spore še zaostri, ali pa vodi v apatijo.

Trgi in ulice ne zahtevajo nič drugega kot najosnovnejše: pravico, ki jo demokracija dolguje državljanom, in spoštovanje prava, ki ga država dolguje svetu. Če bo vlada na to odgovarjala z etiketami »nevednosti« ali obtožbami o »terorizmu«, bo še bolj pospešila odtujenost, zmanjšala participacijo ljudi in oslabila lastno legitimnost. Ko politika vnese v družbo apatijo, je kot nosilka demokratičnih načel povsem odpovedala.