Ni vseeno, kje človek živi. In ni vseeno, kam se preseli. Enim bolj ustreza bližina narave, drugim supermarketa ali šole, eni sanjajo hišo z vrtom, drugi pogled na morje, tretji, da lahko dihajo z mestom. Sanje so eno, realnost večkrat drugačna: marsikdo mora zato delati kompromise tudi s svojimi bivanjskimi željami in potrebami.
A če so želje in potrebe posameznika pomembne predvsem zanj in za njegove bližnje, je kje domuje manjšinska ustanova tako rekoč podatek v javnem interesu. Zato ni vseeno, kje imajo sedež knjižnica, kulturna ali športna zveza, gledališče.
V zadnjih tednih je marsikdo neprijetno presenečen ob novici, da so se upravitelji Narodne in študijske knjižnice odločili za selitev oddelka za mlade bralce iz Narodnega doma v Ulici Filzi v približno štiri kilometre oddaljeni Narodni dom pri Svetem Ivanu. Nič proti temu lepemu, nekoč izrazito slovenskemu predmestju, v katerem domujejo slovenska večstopenjska šola in vse slovenske višje šole, a da bo bolj jasno tudi goriškim bralcem: to je tako, kot bi Feiglovo knjižnico z goriškega Korza preselili v Štandrež ...
Dolga desetletja smo poslušali, da je vrnitev leta 1920 požganega Narodnega doma neuresničljiva. Na tiste, ki s(m)o opozarjali, da je to, sicer »na italijanski način«, zapisano v zaščitnem zakonu in da se Narodnemu domu ne smemo odpovedati, je marsikdo gledal zviška – češ, naivneži.
Naposled ta scenarij – predvsem po zaslugi italijanskega in slovenskega predsednika republike – julija 2020 končno postane realen. Vzhičeni govorimo o uresničitvi dolgoletnih želja, o poravnani krivici, o tem, kaj vse, naj postane ta naš Narodni dom ... Pa se NŠK, edina slovenska ustanova, ki ji zaščitni zakon izrecno priznava pravico do domovanja v Narodnem domu, odloči, da svoj najbolj vitalni oddelek izseli drugam. Oddelek, v katerega že dobrih osem let zahajajo malčki iz vrtcev in osnovnošolci, tu poslušajo pravljične urice, sodelujejo v ustvarjalnih delavnicah, listajo po kartonkah in knjigah in si nekatere izposodijo na dom. Takratna odločitev NŠK, da v edine prostore, s katerimi Slovenci razpolagamo v Narodnem domu, naseli otroški oddelek, je bila videti daljnovidna, saj je ustvarjala pogoje, da se otroci – bodoči člani naše skupnosti – v njem počutijo doma. Zdaj kaže, da mora biti njihov dom nekje drugje.
Res je, v današnjem času ne moremo živeti od simbolov, tako kot ne moremo pričakovati, da nepremičninske družbe (pa čeprav »manjšinske«) ne poskrbijo za svoje interese ... in torej luksuzna stanovanja v središču mesta morda prodajo (kot beremo v sosednjem članku). Ne more pa nam biti vseeno, kje bo edino slovensko športno združenje imelo svoje urade. Ali ni zapuščanje mestnega središča, ki še vedno ne premore slovenske ulice ali trga, prikimavanje tistim, ki nam že desetletja ponavljajo, da nas v mestu ni?
Bolj kot opuščanje mestnega jedra potrebujemo danes ekipo, ki strokovno in daljnovidno začrta prihodnost Narodnega doma v Ulici Filzi. Da to ne bo le skupek reprezentančnih uradov in sejnih dvoran, temveč funkcionalen sodoben kraj, kjer bomo delali, ustvarjali, se srečevali. Mladi, manj mladi in najmlajši, Slovenci in ne, kajti kot vedo povedati raziskovalci, nas je na Tržaškem (ne samo v mestnem središču) vse manj.