Stara ljudska modrost pravi »najprej štalca, potem pa kravca«. To pomeni, da je najprej treba poskrbeti za osnovo, potem pa za to, kar ta omogoča. Občina Trst je ljudsko modrost ne le obrnila na glavo, ampak je naredila še en vsebinski preobrat. Najprej je zgradila otroške jasli z javnim denarjem in potem sprašuje, kdo bi skrbel za otroke, ker za vzgojitelje ni denarja. Abrakadabra in rešitev je politika našla v koncesijski pogodbi, kar pomeni, da bi koncesionar, ki bi nosil poslovno tveganje obratovanja objekta, polovico mest (33) upravljal za Občino Trst, drugo polovico pa bi tržil zase. Nič nenavadnega z normativnega zornega kota. S to formulo bi jasli stale občino namesto 600 tisočakov (približno toliko baje znaša tudi višanje plač mestnim svetnikom) 124 tisočakov. Se pravi skoraj petkrat manj.
Zadeva se je nato politizirala do te mere, da je razklala na videz enotno desno sredino. V njej so postali glasni nekateri posamezniki, ki so podobnega mnenja kot levosredinska opozicija, ki zagovarja mrežo javnih vrtcev, kjer so vsi otroci enakovredno obravnavani, ne glede na njihovo socialno ali drugo ozadje. Dobršen del meni, da so tržaški vzgojnoizobraževalni zavodi že od nekdaj zagotavljali izjemno kakovostno vzgojo in izobraževanje za predšolske otroke in so ključni za socialno vključevanje otrok. Je že res, da bi občina s koncesionarjem privarčevala, ampak tega zares ne more početi na plečih predšolske vzgoje. Tudi zato, ker bi javni vrtci morali biti prednostna izbira za starše.