OBČINSKI VRTCI: Integracija, jezik, obstoj

V razpravi o novem pravilniku za tržaške občinske vrtce je toliko kritičnih glasov, ki ugovarjajo tej ali oni točki, da je težko razbrati, kaj je bistveno in kaj ni. Polemika o razpelu (katerega predvideva tudi sedanji pravilnik) in verouku (ki ne bo obvezen, kot trdijo nekateri) je malce napihnjena.Omejevanje deleža tujih otrok v posameznih vrtcih (pravilnik predvideva 30-odstotni prag, to mejo pa naj bi trenutno presegalo 6 od skupnih 32 občinskih vrtcev) je kontroverzno. Na prvi pogled gre za diskriminacijo. Po drugi strani mi je francoski prijatelj Samir, sin libanonskih priseljencev, nekoč pripovedoval, da je v šolah, ki jih je obiskoval v 80. in 90. letih, sedel v učilnicah, v katerih so bili sami arabski in afriški obrazi; belopolti Francozi so imeli svoje »etnično čiste« razrede. Sam je zaradi tega tihega apartheida še v poznih najstniških letih slabo govoril francosko, izboljšal se je šele na liceju in univerzi. Sošolci, ki so šli zgodaj delat, morda še danes slabo obvladajo uradni jezik in ne vemo, v kolikšni meri so integrirani v družbo.S tem nočem reči, da je omejitev enostavno pravilna, saj odpira mnogo vprašanj (zakaj bi morali nekateri starši in otroci vsako jutro potovati v kak oddaljen vrtec samo zato, ker so tuji državljani?), ampak da načelo o uravnoteženi prisotnosti tujih otrok v različnih vrtcih oz. razredih ni iz trte izvito. Leta 2010 je 30-odstotno omejitev predlagala ministrica za šolstvo Mariastella Gelmini (Forza Italia). Februarja 2014 pa je opazovalnica za integracijo tujih šolarjev istega ministrstva ob zadnjih izdihljajih Lettove levosredinske vlade objavila deset navodil, med katerimi omenja tudi morebitno uravnoteženje razporeditve tujih otrok po razredih. Poročilo poudarja, da so tuji otroci dodana vrednost in da je treba spodbujati medkulturne izmenjave, dodatni pouk italijanskega ter tujih jezikov, vključevanje tujih staršev v šolsko okolje in druge ukrepe za učinkovitejšo integracijo.V slovenskih oddelkih tržaških občinskih vrtcev je tujih državljanov najmanj (ponekod jih sploh ni), njihova realnost pa je še najbolj kompleksna. Govorimo o vrtcih s slovenskim učnim jezikom, v katerih je čedalje več italijansko govorečih in vse manj slovensko govorečih otrok; v katerih si vzgojiteljice vztrajno prizadevajo, da bi otroke vzgajale v slovenskem okolju, zaradi pomanjkanja kadrov pa jih v primeru odsotnosti pogosto (še vedno) nadomeščajo italijansko govoreče kolegice. Ta težava se je pojavila že med Cosolinijevim županovanjem. Njegov naslednik Roberto Dipiazza je večkrat zagotovil, da bo poskrbel za rešitev, a se slika ni spremenila. Nadomestnih vzgojiteljic je še premalo, slovensko govorečega pomožnega osebja tudi. V državnih vrtcih do teh težav ne prihaja; bržčas so torej rešljive.Kaže, da bodo stavek o slovensko govorečem osebju, ki je v pravilniku odbornice Angele Brandi izginil, le vrnili v besedilo. To pa še ni rešitev: občina mora zagotoviti neprekinjen pouk v slovenščini, kar se danes ne dogaja. Organizacije slovenske manjšine pa bi se morale po drugi strani (morda tudi po zgledu integracijskih politik za tujce) ukvarjati z demografskim vprašanjem: slovenskih otrok je malo, širjenje kroga (malih) govorcev slovenskega jezika je nujno, zahteva pa več miselnega napora in strategij, ker ne more biti prepuščeno le požrtvovalnim vzgojiteljicam in učiteljicam.