Petek, 14 junij 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Bogovi nimajo polti

FJK |
31. maj. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Stopim na avtobus. To je pravi in avtentični laboratorij antropoloških in družbenih pojavov. V tem prostoru lahko opazujemo raznovrstno, večinoma pa z omejenostjo pogojeno rasistično ravnanje avtohtonih osebkov do muslimanskih migrantov in do pripadnikov manjšinskih skupin sploh. Mogoče zvenijo te besede kot nekakšno dokumentaristično obravnavanje izgubljene južnoameriške vrste kuščarja, v resnici pa gre le za prevzemanje zunanjega zornega kota, katerega stolček premalokrat zasedemo, ki pa nam dovoljuje kritično presojanje svojega in tujega obnašanja in še posebej kretenj.

    V Trstu lahko na primer opazujemo, kako se kljub njegovi umeščenosti v demokratično zahodno družbo pojavljajo nekakšne kaste po indijskem modelu socialne ureditve. Privilegirani so tisti, ki imajo italijansko osebno izkaznico, pripadniki slovanskih narodov iz bivše Juge, ki so bili nekoč le fizični delavci, danes pa so družinski očetje, zasedajo drugo stopničko, pod njimi pa so vsi, ki v mestu samo služijo za preživetje, večkrat verjamejo v drugega boga ali bogove in so ponavadi temnejše polti. Obstajata še dve kategoriji, ki se v vsakdanjem mestnem vrvežu ne zadržujeta dlje časa: migranti in turisti. Turistom je seveda vse oproščeno.

    Stopim na avtobus, spet. Tokrat se v zgodnjih jutranjih urah odpeljem v smeri Tržiča. Na avtobusu je več temnopoltih moških, ki se jih sprva neracionalno bojim. Preženem strah, oni pa kmalu izstopijo na postaji pred ladjedelnico. Tudi njih je strah, pomislim, ko se vozimo mimo obcestnih plakatov, ki državljane vabijo na demokratične volitve. Dvometrske plakate, s katerih se nasmihajo politiki in tisti, ki obljubljajo boljšo prihodnost, pogosto polnijo slogani, katerih tarča ali subjekt izkoriščanja so ranljive skupine. Če so to pripadniki tuje vere, kulture ter so ekonomsko bližje pragu revščine kot milijarderju z jahto, pa še toliko bolj, saj jih politična puščica lažje zadene. Kako udobno je, ko ti subjekti molčijo, kako lepo je, ko se za minimalno plačo v nočnih urah potijo pod velikanskimi trebuhi križark, na katerih bodo v bližnji prihodnosti pluli lakomni turisti. Tudi oni se vozijo z avtobusom, tudi njih je strah, tudi oni se sprašujejo o prihodnosti. Nismo si tako različni, a se kljub temu počutim privilegirana. Mogoče sem nekoč verjela v pravega boga ali zadela na genetski loteriji in enostavno podedovala genski zapis bele polti.

    Na avtobus stopim nekaj tednov kasneje. Pelje me domov, iz mesta v zalivu preko Trga Libertà na Kras. Na tleh opazim rjuhe in zlatosrebrne folije ter nekaj čevljev. Bolj malo svobode je na tem trgu, ki je vsakodnevno priča intimnim tragedijam migrantov zaradi splošne odsotnosti etike v zahodni zakonodaji. Na trgu je Lorena, ki se z možem in prostovoljci trudi, da bi v nočnih urah zagotovila vsaj nekaj človeške topline in migrantom v stiski pokazala, da nismo vsi zlonamerni in da nismo vsi taki kot ljudje, ki se nasmihajo za fotografijo na plakatu.

    Nismo vsi taki, da izkoriščamo svoj kazalec, da z njim okrivimo tujca in okoli njega zarišemo obris brezupnega verskega skrajneža. Nismo vsi togi, preformirani, ukročeni in navajeni, da tuje enačimo z zlom, ker je vse, kar ni naše, nevarno, ker so vsi tujci isti. Na Trgu Libertà ne verjamejo v monolitnost družbenih pojavov in vedo, da predstavljajo ekstremisti po definiciji le odstotek neke družbene skupine, združene po veri ali tradiciji. To verjamem tudi jaz, v raznolikost kamenčkov, ne v monolitne skale.

    Ko ponovno stopim na avtobus, razmišljam o tem, da bi bilo mogoče najbolje, če bi sočloveka le začutili. Morali bi biti slepi, da ne bi opazili polti, in gluhi, da ne bi slišali neznanih besed. Iskali bi drug drugega, srečali bi se v strahu pred temo in tišino, in mogoče končno odkrili, da bogovi nimajo ne polti ne jezika, ki bi jih zaustavljala, in da jim je mogoče človek podoben. Mogoče smo tudi brez slepote in gluhosti prestrašeni, zavetje pa lahko kljub temu najdemo v sočloveku.

    Mogoče je kdaj prav stopiti na avtobus, da dobimo drugačno perspektivo o tem, kar nas obkroža, in da izvemo, da je sočlovek edino zvesto bitje na planetu strahu.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani