PERSPEKTIVE: Bralci nismo stereotip

Živijo, perspektive! Ravno pred tednom dni sem se vozila z urednico neke slovenske založbe. Sproščeno sva se pogovarjali o knjigah in knjigoljubcih ali, z drugim, bolj obarvanim izrazom, knjižnih moljih, v italijanščini »topi da biblioteca«. Sem bi uvrstila tudi sebe ter številne prijateljice in prijatelje.

Klepetali sva tudi o tem, kako je v hiši knjig vedno več in jih je nato treba prestavljati, pospravljati in kupovati nove police. Sem pa takrat pomislila: »Kaj pa tisti, ki ne marajo knjig? Ali v hiši nimajo niti ene knjige ali knjižne police?« V tistem trenutku se mi je zdelo to imaginarno, skoraj nepojmljivo. Kot da je samoumevno, da imamo vsi doma knjige in da jih vsi kupujemo in zbiramo. Kakšen sanjski svet - utopija.

Kmalu zatem sem se prizemljila, pomislila na svoje malo okolje in ugotovila, da je morda precej logično, da nekateri doma nimajo knjig. Kot sama v svoji sobi nimam posterjev športnikov ali glasbenih albumov. Nato pa sem domnevo obrnila na glavo: pravzaprav je še pri meni doma veliko več govora o športu, seveda o odbojki, kot pa o knjigah. Zato sem se kmalu sprijaznila, da je situacija zelo raznolika in da ne morem vsega posplošiti: od človeka, ki rad bere, na človeka, ki v svoji hiši nima knjig. Morda imajo nekateri v stanovanju, kot je študentska garsonjera, res malo prostora in nimajo kam postaviti knjig. In da ne bom krivična do svojih domačih, priznam, da so vsi v življenju vzeli v roke vsaj nekaj knjig in imamo doma kar veliko knjižnih polic.

Bralca torej ne moremo kar stereotipizirati, prav tako ne nebralca in ne enemu ne drugemu ne moremo na prvi pogled pripisati take definicije. Na spletu sem naletela na premislek, da smo vsi bralci kot Hermione Granger oz. da si nas naši prijatelji, ki niso taki ekstremni bralci knjig, predstavljajo na tak popačeni način. Za obrazložitev: to je ženski lik v knjižni in filmski seriji Harry Potter, ki velja za »piflarko«. Preprosto rečeno, stereotip bralca prikazuje kot introvertiranega, tihega človeka, ki v prostem času raje bere, kot da bi se družil z drugimi ljudmi. Sebe ne bi opisala tako, morda ravno obratno. Zato ni mogoče tako posploševati.

Verjamem torej, da so bralci ljudje različnih značajev na različnih življenjskih in poklicnih področjih. In različen je tudi njihov izbor knjig in literature. Nekateri imajo samo nekaj knjig na kavni mizici, »da je lepo videti, ko pridejo gosti«, drugi pa cele omare in sobe, namenjene samo osebni knjižnici. To je lahko pri podjetnikih, ki zbirajo literaturo in recimo grozljive romane, ali pri medicinski sestri, ki včasih na plaži prebere kakšno knjigo.

Knjige so tako povsod, v luksuznih hišah kot ozadje in za »atmosfero« ter tudi na ležalniku pod senčnikom. Knjige lahko, če si oboževalec fantazije, najdeš na konvenciji Comic Con, lahko pa tudi na poti na letalo. Na letališčih je pogosto v trgovinicah veliko knjig in si potnik lahko kupi takšno, da ga kratkočasi med dolgim, večurnim letom. Knjige segajo tudi na odprto, ko se sprehajaš po mestu in naletiš na sejem na zraku ali pa v Ljubljani, v knjižnici pod krošnjami. To je pobuda, da se lahko ustaviš na bregu reke Ljubljanice in izbereš eno izmed knjig za izposojo ali pa prineseš svojo in jo prebiraš v umirjeni okolici. Knjige so na različnih lokacijah in torej dostopajo do različnih ljudi in njihovih poti v svet. Lahko na dopustu, lahko na službeni poti ali kot oddih po dolgem delu v pisarni. Lahko pa prideš tudi v stanovanje, kjer o knjigah ni ne duha ne sluha in tam visijo samo plakati videoigric.

Zavedam se, da niso vsi naklonjeni svetu knjig in da najbrž doma nimajo vsi knjižne police. Verjetno pa bom kdaj srečala tudi sočloveka, ki ga nikoli ne bi nagovorila kot bralca, ki ima doma na polici roman, zraven slik in drugega okrasja. Knjižni bralci torej niso značilno sramežljivi in z velikimi naočniki: so različni, kot so različne knjige.