Prijava
Dark Theme
»Učenje in posledičen napredek nista linearen proces: učiš se neprestano in zdi se ti, da ni izboljšanja, vendar vztrajaš in v določenem trenutku pride do prelomnega preskoka v kakovosti.«
To poved sem prvič slišal na predavanju Julia Velasca (verjetno najbolj znanega odbojkarskega trenerja) v športnem kontekstu. Če primer posplošimo, lahko opazimo, da je človek stalno iskal načine, kako bi si olajšal delo, in za to je bil izum kolesa v dobrem smislu prelomen. Nasprotno pa nas je tehnološki razvoj privedel do atomske bombe in prekomernega onesnaženja, ki sta spet prelomni točki, le da v slabem pomenu.
Še vedno isti predavatelj pa je dejal: »Igralci v športu ne sodelujejo zato, ker bi se imeli radi (čeprav ta koncept ekipe večkrat mitiziramo). Igralci v športu sodelujejo zato, ker se jim to splača za doseganje skupnega rezultata.« Človek, ki je po naravi egoističen, sodeluje predvsem zato, ker se mu to splača. Če bi se v vesolju pojavil sovražnik, bi se države na Zemlji po vsej verjetnosti povezale v zavezništvo. Zakaj? Ker bi se jim to za preživetje splačalo.
Torej sta izhodiščni točki dve: prelomni trenutki v zgodovini človeštva (v dobrem in slabem pomenu) in dejstvo, da človek pogosto izbira na podlagi tistega, kar se mu splača.
Čeprav smo že prekoračili prelomni trenutek, ko je naš vpliv na okolje začel ogrožati človeško preživetje na tem planetu, še nismo uspeli najti skupne rešitve. Če sledimo zgornjim izhodiščem, bi bilo smiselno iskati rešitev, ki se vsem akterjem splača. Primer iz vsakdanjega življenja: po kruh gremo raje z avtomobilom tudi ob nedeljah, saj se nam to splača, ker za opravek porabimo manj časa. Torej je hitrost opravljanja opravil za večino posameznikov pomembnejša od ekoloških in zdravstvenih problemov. Enako velja za vpliv denarja pri sprejemanju odločitev: ekonomsko vodilo je mnogo vplivnejše od etičnih načel. Pomislimo samo na vse vojaške konflikte, ki se odvijajo zaradi geopolitičnih interesov. Težko se je odreči svojemu egu in svojim potrebam v imenu skupnih interesov (naj bo subjekt oseba sama, država, združenje držav itd.). Torej je treba najti rešitev, ki bo poenotila osebne in družbene cilje.
Cilj v tem primeru je zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida (in določenih drugih plinov). Sredstev je mnogo, zadostnih rezultatov pa (še) ni. Ker živimo v dobi, v kateri ima odločilno vlogo materialno bogastvo, bi se zdelo logično problem onesnaževanja povezati s finančnim svetom: akterjem se morajo dejanja splačati z ekonomskega vidika.
S tem namenom je nastal tako imenovani sistem trgovanja z emisijami (ETS - Emissions Trading System), ki ga je Evropa uvedla leta 2005 s ciljem zmanjšati emisije za 21 % do leta 2020 in za 40 % do leta 2030. Sistem sloni na t. i. modelu »Cap and Trade«, tako da se najprej določi zgornjo mejo dovoljenih emisij v obliki enot, pri čemer ena enota sovpada z eno tono ogljikovega dioksida. Nato se postavi tržni sistem, v okviru katerega vsako posamezno podjetje razpolaga z določenim številom enot. V primeru manjšega onesnaževanja lahko podjetje enote proda (ekonomsko gledano zasluži), če pa onesnažuje več, jih mora kupiti (je z ekonomskega vidika v izgubi). Nevarnosti dvoreznega meča, špekulacij in nepravičnosti so bile razvidne takoj in tako so že od vsega začetka prisotne kritike. Kljub vsem težavam je bil nov model vzpostavljen postopoma v več fazah. Med letoma 2005 in 2007 so sistem preizkusili na industrijah z visoko energetsko porabo. Nato so do leta 2012 število enot zmanjšali in začelo se je njihovo trženje. Sledila je še tretja faza (2013-2020), danes pa poteka četrta faza (2021-2030) z dodatnimi spremembami in omejitvami. Po podatkih Evropske komisije so rezultati vodili do zmanjšanja izpustov v obsegu 42.8 % med letoma 2005 in 2021 (v sektorjih, v katerih je bil sistem uveden) in jih lahko smatramo kot spodbudne.
Naj v zaključku poudarim, da po izobrazbi nisem ekonomist, zato sem dovzeten za naivne napake. Sem pa kolumno napisal zato, da bi izpostavil sledeče dejstvo: žal ne vidim poti v rešitvah, ki slonijo na uvidevnosti in čutu odgovornosti posameznika. Dandanes je namreč vodilo vsega le ekonomski interes, zato moramo iskati poti, pri katerih izbire posameznika vodi prav ta.
