Perspektive: Evropa brez poguma

Na svetovnem prizorišču je situacija dokaj pestra: Ukrajina, Gaza, Venezuela, Grenlandija, Iran - in kaj še bo? Medtem ko ljudje spoznavajo svetovni zemljepis, prevladuje logika najmočnejšega, kljub mednarodnemu pravu, ki danes nima več avtoritete. Doživljamo revolucijo in ne vemo, kam nas bo privedla.Skrbi me, da sčasoma znova sprejemamo vojno kot del vsakdana in kot sredstvo za "reševanje" mednarodnih konfliktov. Obenem me moti nedoslednost evropskih voditeljev pri presojanju tega, kar se dogaja. Uporabljajo dvojna merila pri tem, kaj si lahko dovolijo Američani in Izraelci, v primerjavi s tem, kar počnejo njihovi nasprotniki. Tukaj ne gre za vprašanje, na kateri strani stojimo, temveč za doslednost pri soočanju z realnostjo.Nicolás Maduro je v Venezueli vodil represivno diktaturo, ki je ljudi pahnila v revščino? Vsekakor. Toda to še ne pomeni, da si lahko ZDA lastijo pravico, da z voditeljem tuje države ravnajo po svoji volji. V Iranu vlada teokratsko-vojaški režim, ki ni skladen z našim načinom življenja? Vsekakor. Toda to še ne pomeni, da si ljudje želijo živeti tako kot mi in da lahko tuje sile državo bombardirajo. Tak film smo že videli leta 2003, ko so ZDA napadle Irak, češ da je tam kemično orožje za množično uničevanje, kar se je nazadnje izkazalo za neresnično. Benjamin Netanjahu že trideset let svari svet, da bo Iran kmalu imel atomsko bombo, junija lani pa je Donald Trump izjavil, da so ameriške bombe uničile iranske jedrske zmogljivosti. Danes iste sile Iran ponovno napadajo. Lažem verjamemo, kadar zaupamo osebi, ki jih izreče, ker ta navadno govori resnico. Če pa stalno lažemo, tudi verodostojnost naših laži odpade.Če je vojna proti Iranu "preventivne narave", ker naj bi bil ta grožnja za Izrael in Američane, potem lahko Vladimir Putin trdi, da je njegov napad na Ukrajino preventivne narave, ker naj bi bila širitev zveze Nato grožnja Rusiji. Podobno bodo lahko jutri Kitajci trdili, da sta oboroževanje Tajvana in Japonske ter navzočnost ameriške mornarice v Južnokitajskem morju grožnja za celinsko Kitajsko. Takšna pot ne vodi v mirne vode.Če si ZDA in Izrael jemljejo pravico početi, kar hočejo, v imenu vojaške moči in moralne vzvišenosti, potem od evropskih voditeljev pričakujem, da jim jasno povedo, da to ni sprejemljivo. ZDA so nas pred osemdesetimi leti rešile nacifašizma, Judje pa so pretrpeli holokavst. Minile so generacije, in če danes nekdanji osvoboditelji in žrtve grešijo, je prav, da jim to tudi povemo in se jim ne klanjamo v nedogled.Kdo danes Američanom in Izraelcem očita kazniva dejanja? Kdo si danes upa dvigniti glas in jih kritizirati? Na evropski politični sceni težko najdem politika, zaradi katerega bi bil ponosen, da sem Evropejec, in ki ga cenim zaradi njegove pokončne drže in poguma. Prvi in morda edini, ki mi pride na misel, je španski premier Pedro Sánchez. Poleg njega ne vidim nikogar. Podrejeni generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte se mi gnusi. Giorgia Meloni si ne upa izreči niti pol kritike na račun ZDA in skrbno tehta vsako besedo, da se ne bi zamerila Američanom. Emmanuel Macron in Friedrich Merz ne razumeta, da bi jima lahko bolj suverena drža pomagala tudi pri notranjepolitičnih težavah. Ko poslušam Ursulo von der Leyen, pa si mislim, da bi EU potrebovala mlajšega, bolj energičnega in karizmatičnega voditelja, ki bi evropsko družbo nagovarjal, da je drugačen pristop mogoč.Ne smemo se bati reakcije ZDA, da nas bodo zapustile ali ko nam grozijo s carinami. Braniti moramo svoje interese in se pogajati v njihovem imenu. V interesu Evrope je imeti dobre odnose s sosedi, se izogibati konfliktom, diverzificirati dobavo energetskih virov in tako ohraniti industrijo.ZDA, ponovno v težavah na Bližnjem vzhodu, že kličejo na pomoč in pritiskajo na države (obrambne!) zveze NATO, naj sodelujejo pri dogajanju v Hormuški ožini. Evropa naj se ne vpleta v ta konflikt, temveč naj raje poskuša po diplomatski poti končati vojno v Ukrajini. Pogajanj o evropski prihodnosti nikakor ne smemo prepustiti Američanom. Ponovno moramo odkriti diplomacijo, diverzificirati svojo zunanjo politiko in graditi odnose s srednjimi silami preostalega dela sveta. Čas je, da začne Evropa dosegati svoje interese in sprejme dejstvo, da ti niso nujno vedno skladni z interesi ZDA in Izraela.